Kako dobri ste pri postavljanju vprašanj in zakaj je ta veščina sploh pomembna?

Vprašanja nam omogočajo, da spoznamo novega znanca, prijatelja, da izvemo kaj zanimivega o neki tematiki ali našem bližnjem, da pozornost sogovornika usmerimo na neko tematiko, da poglobimo znanje o neki tematiki. Z vprašanjem lahko pridobimo čas za razmislek, kako se odzvati, vprašanje pa je lahko tudi sugestibilno in lahko usmerja našega sogovornika, ko ga skušamo v nekaj prepričati.

Sama sem se imela do nedavnega za precej veščo v spretnosti postavljanja vprašanj, saj kot psihologinja v svojem delovnem času že več kot 25 let povprašujem otroke, mlade in odrasle o njihovih težavah in radostih. Pa vendar sem bila začudena, ko sem na coaching delavnici, kjer smo morali uriti postavljanje različnih tipov vprašanj, presenečena ugotovila, da se moja vprašanja pogosto začnejo z “A” oziroma “Ali”, kar v coaching procesu, kjer bi morali sogovornika spodbujati k razmisleku, nikakor ni dobrodošlo. Se tudi vi slišite, kako postavljate zaprta vprašanja: “A si dobro? A je soba pospravljena? A prideš danes na obisk?” Lahko bi vprašali tudi  “Kako se počutiš?” Kaj je potrebno še postoriti v sobi, da bo bolj prijetna? Kdaj prideš na obisk?”

Zelo koristno je, da znamo postavljati ustrezna vprašanja glede na to, kaj želimo z njimi doseči. Pa si poglejmo, kakšne tipe vprašanj poznamo in kaj s postavljanjem določenega tipa vprašanja dosežemo.

Vprašanja lahko delimo na sledeč način:

• odprta,
• zaprta,
• rafalna,
• podvprašanja,
• sugestibilna in
• hipotetična vprašanja.

Vsak tip vprašanj ima poleg svojega namena tudi svojo strukturo.

Odprta vprašanja se začnejo z vprašalnicami kaj, kako, kje, kdo, čemu … Namenjena so  vzpodbujanju komunikacije in sogovornika spodbujajo k razmišljanju (npr.: „Zakaj si se odločil za potovanje?“).

Zaprta vprašanja se začnejo z ALI in so namenjena preverjanju določenih vprašanj, opredeljevanju sogovornika ter se na njih vedno odgovarja z DA ali NE. Zaprta vprašanja ne vzpodbujajo komunikacije, ampak jo zavirajo (npr.: „Ali rad potuješ?“).

Rafalna vprašanja sta dve odprti vprašanji, podani eno za drugim in povezana z veznikom IN. Namenjena so še večji miselni aktivaciji sogovornika kot odprta in temu, da sogovornik odkrije še kakšen nov vidik tematike (npr.: „Kje običajno preživljate počitnice in kaj tam počnete?“).

Podvprašanja so kratka direktna vprašanja, ki dodatno poglabljajo tematiko. Najbolj pogosto podvprašanje je: „Kaj še?“ (npr.: „Kaj še počnete na počitnicah?“).

Sugestivno vprašanje se začne z besedno zvezo „Smiselno bi bilo, da, …  Koristno bi bilo, da …“, na koncu pa se podata vprašalnici „kajneda ali a ne …“. S sugestivnim vprašanjem spodbudimo in usmerimo sogovornika, kot sami želimo (npr.: “Koristno bi bilo, da se pogovoriva o varnosti na potovanju, kajne?”).

Zadnji tip vprašanja je hipotetično vprašanje. Hipotetično vprašanje se začne z besedno zvezo „Glede na to, da …“ ter se nadaljuje s hipotezo „… bi bilo smiselno, da …“ Sogovornika še bolj usmeri v to, da bo sledil naši ideji, ker vsebuje še argument, zakaj je ta ideja dobra (npr.: “Glede na to, da potovanje v Afriko predstavlja tveganje za zdravje, bi se bilo dobro pogovoriti o sklenitvi zdravstvenega zavarovanja.”).

Seveda obstajajo še drugačne razdelitve vprašanj, vendar bo za vsakdanjo rabo ta način delitve dovolj uporaben.

Kot sem že omenila, sem sama znanje in veščine o postavljanju vprašanj osvajala na coaching delavnici in kot vestna učenka sem novopridobljeno znanje takoj preizkusila kar doma pri najstniškem sinu. Od sina stežka kaj izvem, ker je pogovor z mamo zadnja stvar na njegovi interesni lestvici. Kako uspešna sem bila pri postavljanju posameznih tipov vprašanj, presodite sami.

Jaz (začela sem z odprtim vprašanjem): “Kaj ste se danes v šoli učili?“

Sin: „Nič.“

Jaz (nisem se vdala, ampak sem nadaljevala z rafalnim vprašanjem): „O katerih vsebinah ste se danes učili v šoli in katere vsebine so koristne za 21. stoletje?“

Sin: „Vse je bilo koristno.“

Jaz (nisem se vdala, ampak sem izrazila navdušenje in nadaljevala s podvprašanjem): “Super. Kako pa ti bo koristilo?“

Sin: „Kako to misliš? Definiraj koristnost.“

Jaz (uf, počasi sem že zgubljala potrpljenje, ampak sem mu vseeno pojasnila): „Da ti bi prišlo prav.“

Sin: „Še ne vem.“

Jaz (zamenjala sem smer, ker nisem več videla luči na koncu tunela): „Kaj pa je bilo v šoli zabavnega?“

Sin: „Učenje.“

Jaz: “Sem mislila med odmorom.”

Sin: „Pri slovenščini je bilo zabavno. Delali smo moderno in smo dajali zabavne pripombe. Zabavno je bilo. Zakaj me to sprašuješ?” (Končno sem dobila nekaj malega informacije, po kateri sem spraševala.)

Jaz: “Ker sem bila na seminarju in smo se učili o postavljanju vprašanj in da malo testiram, kako deluje stvar v praksi.”

Sin: “Tudi mi smo se pri psihologiji učili, da na kompleksna vprašanja damo kompleksne odgovore.”

Potem sva še malo nadaljevala pogovor, ampak seveda ne za dolgo.

Nad najinim “pogovorom” sem bila kar navdušena, ker se običajno na sina razjezim, saj kljub zastavljenim vprašanjem od njega ničesar ne izvem. Pogosto odgovarja z „Ne vem.“ ipd. Tokrat pa sem vztrajala dalj časa, nisem se jezila, počakala sem na njegov odgovor, vdihnila in postavila novo vprašanje oz. nadaljevala komunikacijo in dobila dve drobtinici vpogleda v to, kako se ima v šoli. Odprta in rafalna vprašanja očitno delujejo tudi pri mladostnikih.

POMEMBNO!!!

Dobremu vprašanju morata slediti trenutek TIŠINE, ki sogovorniku pripravi prostor za odgovor, in NAŠA POLNA POZORNOST, ki izvabi odgovor od sogovornika. Če sogovornika takoj obremenimo z novim vprašanjem ali svojim komentarjem, mu ne omogočimo, da se zbere in izrazi ter tako s tem komunikacijo le še bolj oviramo.

Kaj bo torej vaše naslednje vprašanje in na koga ga boste naslovili?   

Andreja Jalen, Uni dipl psihologinja