Minuli vikend so v Ambrusu predstavili prvi celovečerni mladinski film v občini Ivančna Gorica z naslovom ČAK, NORI SO! Podvig, ki je na dan kulturnega praznika napolnil ambruško dvorano, je nastal pod okriljem Kulturnega društva Ambrus – Otroška dramska skupina. Vse zasluge, da se je projekt prevesil z norega v genialno ima domačin Sašo Tratar, ki je idejo izpeljal do realizacije.
V nadaljevanju objavljamo zanimiva zapisa iz ogleda filma predsednice KD Ambrus Maje Tratar in ambasadorke občine Ivančna Gorica, Dragice Šteh.

Čak, nori so! Pa so res?
Ko se je v Ambrusu rodila ideja o celovečernem filmu smo mislili, da je to na meji verjetnega in da so mogoče res malo nori. Ekipa je z navdušenjem razlagala o podvigu, ki je pred njimi. Med poletnimi počitnicami se je pričelo snemanje in s projektom je živela cela dolina. Po ulicah so krajani z nasmeški na obrazih spremljali, spodbujali in bodrili filmsko ekipo. Ko se je poletje prevesilo v jesen smo že vsi nestrpno pričakovali in spraševali kdaj? Končno smo dočakali dan, ko bomo lahko na velikem platnu spremljali zgodbo, katero smo tako nestrpno pričakovali. Prvo uprizoritev smo lahko videli prav na dan slovenskega kulturnega praznika. Dvorana se je polnila, kamere so bile postavljene in ko je napočil čas, nam je zagodla tehnika. Mi smo neustrašni in smo ukrotili tudi njo. Nekaj minut čez osmo uro zvečer smo zaslišali zvok znanih glasov in na velikem platnu zagledali znane obraze. Polna dvorana se je z navdušenjem vživela v film in neizmerno uživala.

Film govori o odnosu mularije z vikendašem, ki jim postavlja svoja pravila. Scenarij in režija je filmski prvenec Saša Tratarja. Kamero sta prevzela Tomaž Šantl in Hanna Jüta Kozar, Tomaž Šantl se je podpisal tudi pod montažo. Odlično glasbo, ki je filmu vdihnila pristno domačnost je posodil lokalni glasbeni umetnik Boštjan Uršič, ki ga bolje poznamo pod umetniškim imenom Hanibal.

V ambruški dolini smo dokazali, da znamo premikati meje verjetnega in mogoče še tako nore ideje se lahko prevesijo v genialne stvaritve. Za vse, ki se sprašujete ali bomo lahko priča podobnemu projektu, naj vam razkrijem, da se šušlja o nadaljevanju...

Zapisala: Maja Tratar, KD Ambrus

__________________________________________________________________________________

O filmu na USB ključku z norim naslovom Čak, nori so! in o nekih skoraj pozabljenih rečeh, ki delajo življenje tako razgibano, kot je razgiban samo svet Suhe krajine.

Da bom napisala razmišljanje o norem podvigu ambruške mladine, je bilo jasno še pred ogledom filma, saj so bile informacije o snemanju kadrov in dogodivščinah na meji verjetnega, kar nekaj tednov na sporedu dnevnih debat z mojimi ljubimi devetošolci. To, da smo nastajanju filma sledili vsi – tudi tisti, ki nismo bili neposredno v kadrih na in na sceni, je ob poznavanju značaja razreda, skoraj brezpredmetno poudarjati.

Ne bom opisovala zgodbe. (Film morate videti na lastne oči!) Simpatična je in izvirna in jasno pokaže na še eno samoniklo kran'ško lastnost – zadržanost do prišlekov. Ne spoznam se na prvine filmske umetnosti in zato nimam nikakršne pravice sejati superlativov ali iskati pomanjkljivosti. Poznam pa te ambruške igralce, fante in dekleta z najpristnejšim nasmehom pod soncem, z resnicoljubnostjo, ki sije iz slehernega pogleda in z vztrajnostjo, ki ji s ponosom lahko rečemo avtohtona dolenjska trma.

Film, ki bi lahko predstavljal novodobne Butale v najžlahtnejšem smislu iskrivega, skrbno domišljenega humorja; pravzaprav predstavlja energijo, moč, navdušenje, ustvarjalnost in samoiniciativnost, ki je v tem času nismo več vajeni. Fantje in dekleta so pod mentorstvom Saše Tratarja, ki je znal ubrati prave režiserske strune in usmeriti mladostno energijo, ustvarili svojevrstno Ambruško rapsodijo. Za izjemno glasbo je poskrbel samonikli umetnik Boštjan Uršič – Hanibal. Zgodba pa … Nasmejali smo se do solz. Zabavnim dialogom, zapletom in razpletom, podobnosti značajev in igralskih vrhuncev. Včasih sem namesto na platno, gledala njih, ki so sedeli v prvi vrsti. Čeprav so film gledali že drugič, so z nestrpnostjo pričakovali vsak svoj trenutek slave in odziv publike. Zvezde so rojene. In prav zanimivo bo videti, kje in kako močno bodo sijale. In ne – oni niso nori. Oni so – genialni!

Zapisala: Dragica Šteh