Čebelja družina pozimi
Zima z
nizkimi temperaturami in obilico snega je zelo kritično obdobje v življenju vsakega
živega bitja. Čebele pri temu niso izjema. Čebelja družina se pripravi na zimo
s postopnim zmanjševanjem zalege in premeščanjem zalog v okolici gnezda. V
samih čebelah se zgodijo določene fiziološke spremembe, ki omogočajo veliko
daljše življenje, kot je to običajno za čebele čez leto. Tedaj živijo le nekaj
tednov, pozimi pa morajo preživeti nekaj mesecev.
Po jesenskem zatišju pa se s
začetkom novega kolendarskega leta in daljšanjem dneva začenja intenzivno
življenje čebel. Matica prične zalegati jajčeca, iz katerih zimske čebele
vzredijo svoje naslednice in tako številčno močne skupaj dočakajo prve spomladanske
paše.
V zimskem času je obnašanje
čebel v neposredni odvisnosti od temperature v okolici. V kolikor je
temperatura nižja od 8º C, zimske čebele ne izletavajo iz čebeljih panjev. Pri
temperaturi od 9º C do 16º C izletajo občasno, medtem ko čebelam najbolj
odgovarjajo temperature od 16 do 32 °C. Ko se temperatura v naravi spusti izpod
10 °C čebele instiktivno prenehajo leteti in se umaknejo iz žrel v notranjost
panja, kjer se stiskajo v zimsko gručo. Ta se oblikuje na prostoru med sati in
ima obliko podaljšane žoge.
Čebele so na zunanjem sloju
zimske gruče razporejene v obliki strešnikov. To omogoča zimski gruči dobro
kompaktnost in stabilnost. Tu je na majhnih razmakih ujet zrak, kar omogoča
odlično toplotno izolacijo. Gostota čebel skozi celotno zimsko gručo ni
enakomerna. Najgostejša je na zunanjem sloju, kjer so čebele zaradi direktne
izpostavljenosti zunanjim temperaturam tudi najbolj stisnjene. Zunanji sloj
preprečuje preveliko in prehitro izgubo toplote iz notranjosti gruče. V
notranjosti zimske gruče, kjer je tudi matica, se vse do spomladi odvija
življenje. V središču guče je prava poletna klima z veliko vlago in temperaturo
od 33,3 pa vse do 42 °C. V primeru, da v čebeljem panju ni zalege, je
temperatura v središču gruče približno 21°C, na površini gruče pa je vrednost
od 6,1 do 7,8 °C. Z padanjem zunanje temperature se gruča stiska, debelina
zunanjega sloja oz. plašča gruče pa se s zbijanjem čebel še poveča.
Vsa toplota proizvedena v
zimski gruči izhaja iz mase čebel. Te za proizvodnjo toplotne energije
uporabljajo par mišic s katerimi premikajo krila.. Te mišice se z veliko
hitrostjo stiskajo in sproščajo, kar povzroča njihovo dregetanje. Posledica
tega je intenzivno spreminjaje kemične energije v toplotno. Tako ogljikovi
hidrati, ki se v čebeljem telesu nahajajo v tkivu in hemolimfi, reagirajo s
kisikom in postanejo vir energije: za delo mišic, za gibanje in proizvodnjo
toplote.
Da se proizvedena toplota ne
bi izgubila, skrbijo venci medu, ki se nahajajo nad zimsko gručo. Med je namreč
snov s zelo veliko toplotno akumulacijo, ki se dolgo in počasi segreva in prav
tako tudi počasi ohlaja. Izgubo toplote čebele preprečujejo tudi z
proizvajanjem zračne izolacije v celicah satja . Več kot polovica čebel v gruči
zaseda prazne satne celice, ki jih zapirajo s svojimi telesi. V tako formiranem
prostoru je ujet zrak. Ker se zrak ne more gibati je dober toplotni izolator.
Prav tako je dober izolator množica dlačic, ki se nahajajo na prsnem delu čebel
in med katerimi se nahaja zrak.
Čebele se v zimski gruči
stalno premeščajo. Nekaj časa se nahajajo na zunanjem sloju gruče, nato pa se
prebijajo v notranjost gruče, da se ogrejejo. Tu zaradi velike vlažnosti, ki je
potrebna za razvoj zalege in prisotnosti ogljikovega dioksida ne ostanejo
veliko časa. Čim bolj je temperatura v okolici nižja, intenzivnejše je
premeščanje čebel Te niso sposobne dolgotranjega bivanja v mrzlem zunanjem
sloju gruče. Gruča v panju ne ostaja na istem mestu, kajti premikati se mora za
hrano. Občasno se gruča razide in oblikuje na novo in tako postopoma premika z
viri hrane.
Vsi ti popolni mehanizmi
proizvodnje in reguliranja toplote so možni, če je čebelja družina zdrava in če
ima dovolj virov energije, hrane oz. medu. Prav tako temperaturo veliko lažje
uravnavajo močne družine, zato moramo čebelarji poskrbeti , da zazimimo živalne
družine.
Vlado Auguštin