Marjanu Markoviču se je letos izpolnila desetletna želja. Potem ko je stal na vrhu 7546 metrov visokega Muztagh Ata, 6850 metrov visoke Patibare v Himalaji in 6962 visoke Aconcague v Andih, si je že desetletje želel na Pik Lenin in iskal odpravo, ki bi se ji pridružil. Lani je že dobro kazalo, nato pa so odhod preložili na letos, ko je končno uspelo.

12-članska starostno zelo razgibana odprava se je v Kirgizijo odpravila v juliju, imela izjemno srečo z vremenom in bila izredno uspešna. Kar osmim je uspelo priti na vrh, tudi Markoviču, ki je bil z 62 leti najstarejši med njimi, najmlajši med 12 pa jih je štel 25. A pot ni bila lahka. "Nad tabo je severna stena, dolga pet kilometrov, ki jo moraš preplezati. A to še ni vse. To je gora samih razpok, ki se dnevno spreminjajo. Če je bila danes razpoka nekaj desetcentimetrska, je bila lahko jutri že večmetrska," razmere razloži Selan. Da je gora izjemno nevarna, dokazujejo primeri iz preteklosti, ko so ljudje kar izginili z obličja zemlje, tudi v času slovenske odprave se z nje ni vrnil Američan. Sami pa so imeli srečo v nesreči, saj je eden od članov padel v 12-metrsko razpoko, a so ga uspeli rešiti, pripoveduje in doda, da si je 7134 metrov visoko goro pred odhodom predstavljal precej drugače. Višinske razlike med tabori so namreč večje, kot jih je bil vajen, nekateri odseki zelo strmi, tudi 45 stopinj in več, in po takšnih še ni hodil. V odpravi je bil edini Dolenjec pa tudi edini, ki se je do takrat lahko pohvalil z osvojitvijo sedemtisočaka, zato so mu člani odprave zelo zaupali. Na vrh niso hiteli, ampak so si vzeli čas za aklimatizacijo in tudi za vzpon, zato so bili tako uspešni, ocenjuje Markovič, saj sicer, po njegovih besedah, na vrh pride le med deset in 12 odstotkov ljudi. A očitno je šlo za pravo ekipo, prežeto s pozitivno energijo. "Atmosfera je bila izjemna. Takšne v svoji praksi še nisem doživel. Super je bilo," navdušeno pove. Iskreno pa izda tudi občutke na vrhu: "Bolj srečen kot na vrhu sem bil, ko sem bil spet na trdnih tleh in z menoj so se strinjali tudi ostali!"

A brez podpornikov in sponzorjev mu ta podvig, pravi, ne bi uspel. Pomagali so mu: Občina Dolenjske Toplice, Gozdno gospodarstvo Novo mesto, Mestna občina Novo mesto, Pagras d. o. o., Teniški klub Portovald, Drago Celič, Zobozdravstvo Gažič Zlatko, Avtoprevozništvo Gorše Tone, Mizarstvo Šporar Janez, Kreativa Strniša Robert, Malkom d. o. o., Apsem Šenica Emil, Občina Semič, Agrosmer Krško, Tomažin Martin Raka, Tomas-Markovič Novo mesto, Pušnik-Novljan Novo mesto, Gostišče Kolesar, Krovstvo Šobar Aleš Uršna sela, Avtoličarstvo Šporar Boštjan in Šenica Aleš s. p. Suhor.

Besedilo: MOJCA KREN

Foto: OSEBNI ARHIV