V vsej množici tujih praznikov, ki smo jih skozi zgodovini posvojili kot »naše« pa marsikdo pozabi, da imamo Slovenci svoj praznik zaljubljencev. To je Gregorjevo, 12. marca, ko se po tradiciji ptički ženijo. Včasih je bil to prvi pomladni dan in zanj je veljalo, da so se dekleta takrat ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je namreč naznanila, kakšen bo njen mož.

Dan je dobil ime po Gregorju Velikem, rojen okoli 540 v Rimu, papežu in cerkvenem učitelju. Sveti Gregor je zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov, učenjakov, učiteljev, študentov; priporočale so se mu žene za rodovitnost, pomagal je zoper kugo, predvsem pa je patron glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja. Proslavil se je namreč s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblačilih, pri sebi ima škofovsko palico, knjigo, pisalno pero ali goloba.

V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še na začetku 20. stoletja na predvečer Gregorjevega po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo. S tem so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami.

V predkrščanstvu so se namreč ob prelomnih trenutkih leta izvajali določena obredja z namenom, da bi vzpostavili red. In simbolika ognja in vode je ravno v tem – ogenj gre v vodo, višja in spodnja moč se tako združita. Tako so ljudje želeli simbolično preprečiti kaos.