Ravno tisto jutro, ko smo  topliški upokojenci  planirali našo pot, z vlakom v Grosuplje in naprej v Županovo jamo, je deževalo. Zbrani na železniški postaji smo ugotovili, da bomo  tako in tako skozi  pod streho, tako na vlaku, kot avtobusu in celo uro in pol v največji dolenjski kraški jami. Nasmeški so nakazovali , da dan le ne bo tako turoben.

Vlak je  kar precej zamujal in strah, da bomo zamudili lokalni avtobus je bil upravičen. Pa vendar, dogovori so šli tudi v tej smeri in avtobus je počakal našo skupino. Za nameček nas je prijazni šofer zapeljal do vhoda jame in dežnikov sploh nismo potrebovali.

Županova jama se nahaja ob lokalni cesti  Grosuplje – Turjak. Ime je dobila po županu Josipu Permetu, ki jo je odkril leta 1926. Jamo, dolgo 710 metrov in globoko 77 metrov sestavlja sedem čudovitih dvoran. Med seboj so povezane z rovi, brezni in stopnicami. Malo od vhoda v  jamo leži dvorana Ledenica. Začutili smo  hladnost te jame, saj je njena temperatura stalna, 3 stopinje. Od  tam smo se povzpeli skozi rov, ki se razširi v Srebrno dvorano,  pa Nebesa, sledila je Permetova dvorana, kjer smo občudovali male speče netopirčke na stropu, iz nje pa se spustili  v največjo dvorano v jami,  Veliko dvorano. Njen strop je visok 10 metrov, prekrit s kapniki različnih  velikosti in oblik. V njej se nahaja  skupina  stalagmitov, imenovana Spomenik neznanemu junaku, v spomin na padle v prvi svetovni vojni. Po ozkem rovu smo se spustili do Blatne dvorane. Tla in stene te dvorane prekriva debela plasti ilovice, seveda  so pohodne poti urejene. V njen se bohoti med številnimi tudi mogočni stalagmit z imenom Krstni kamen, ki meri v obseg  8,5 metra. Sledila je Matjaževa dvorana, dvorana s ogromno tvorbo dveh stebrov , ki spominja na prestol, pa čudovite zavese, ki se spuščajo tik ob njimi. V tej dvorani sta bila posneta  filma Kekec in Vinetu. Iz jame smo se  vračali po isti poti in ko nam je vodička povedala da smo prehodili 478 ali v obe smeri 956 stopnic, smo bili še bolj ponosni na doživetje tega čudovitega podzemnega sveta. Da ni bilo  nemogoče je dokazala  naša najstarejša, 87 letna udeleženka. Bravo.

Zahvalili smo se vodički Andreji za popolno vodenje z vrtnico naših ustvarjalk, se poslovili, in se tudi tokrat, brez dežnikov, podali na avtobusno postajo. Prijazni šofer nas je odpeljal  do restavracije v centru Grosuplja, nekateri pa smo se podali v pizzerijo Antico. Zasluženo kosilo, kavica in povratek na železniško postajo. Mimogrede pa še dogovor o našem decembrskem izzivu. Odpeljali se bomo v novoletni  Koper. Dobrodošli in ne pozabimo, da nas tudi taka druženja grejejo in krepijo.

Martina Klobučar