Smučarski center Gače se pripravlja na otvoritev gostinske ponudbe na terasah, novim pustolovskim, adrenalinskim parkom . Zime so milejše, ni toliko smučarskih dni kot nekoč in so razširili svojo ponudbo, od najemov koles, do pohodništva, zip lina, otroških igral z namenom , da obiskovalci aktivno preživijo prosti čas v neokrnjeni naravi v objemu kočevskih gozdov, cvetočih travnikov, kjer domujejo neštete rastlinske in živalske vrste. Pot nas je vodila mimo pustolovskega parka, po gozdu ob smučišču, po označeni Trdinovi poti. Pod vrhom smučišča so se ponujali prekrasni pogledi na Kamniško savinjske Alpe in Julijske Alpe s Triglavom in na Snežnik z belo kapo. Pot je polna naravne in kulturne dediščine. Zaznamovali so jo Kočevarji, ki so tu živeli pred 600 leti in dogodki iz polpretekle zgodovine. Nanje spominjajo ostanki ruševin,obeležij, grobišč…ki nemo pričajo o takratnih naseljencih in dogodkih. Preko Pogorelca, pod Škriljem smo po gozdnih vlakah dosegli naš cilj. Ob malici se razvil prijeten klepet. Pridružili so se nam kolesarji , člani našega društva s predsednikom Dušanom Kraševcem, ki s svojo športno aktivnostjo, daje zgled članom društva. Po njegovi zaslugi je društvo eno najbolj aktivnih.
Povratek je sledil po krožni poti čez Ponikve, po delu najlepše poti, pastirske poti, katere utemeljitelj je gozdar, ljubitelj narave Franc Janež s prijatelji. To je pot za vsakogar izmed nas, za vse , ki opazimo lepote narave , najlepšo dolino, kar jih poznam. Pot je delo gozdarja stare šole, naravovarstvenika, človeka, ki pozna vsako ped teh travnikov in gozdov. Pot je nikoli končana zgodba, zato jo lahko hodimo znova in znova. V vsakem obhodu ali pohodu najdemo nekaj novega, zavijemo na kakšno novo stezo in odkrijemo še kakšno novo pot.
Tako idilično jo doživljamo obiskovalci tega lepega kraja. Nekdanji prebivalci vasi, na katero spominjajo ruševine, vodnjak, pa so zelo skromno živeli v kamnitih hišah in bili večni boj za preživetje. Naselje ima ime po dveh Ponikvah (odprtina v kraških tleh, v katero ponikne voda).
.Mimo nekdanjih žag, jezerc, s krajšim vzponom, smo nadaljevali pot po makadamski cesti do spodje postaje smučišča in po gozdu do izhodišča.
Ne potrebujemo veliko, da si polepšamo dan, da se zlijemo z naravo, ki nas ne razočara, v kateri najdemo zatočišče. Zavedamo se, da nas narava uči, le prisluhniti ji je treba in se zgledovati po njej. Še se bomo vrnili, pa morda tudi samo zaradi tiste lepe doline, prelepih poti ali pa posedeli na klopci, klopci Franca Janeža in zrli v daljavo ter uživali v tihoti!
Elica Pavlič
(vir: dudolenjsketoplice.si)
