25. januarja 2020 se je na letališču Jožeta Pučnika za Milko, Andreja in Marka pričela 10-dnevna odprava na Kilimanjaro: podvig, ki ga ni opravilo veliko občanov naše občine. Kilimanjaro, ki je s svojimi 5895 metri nadmorske višine najvišji vrh Afrike, se nahaja na severovzhodu Tanzanije, ob meji s Kenijo – daleč od domačih hribov Polhograjskih dolomitov. 

Kako in zakaj so se odločili za ta izredno naporen in v očeh mnogih nepričakovan podvig? Pobudnica za odpravo Milka Cankar pravi, da se je z izzivom vzpona na Kilimanjaro spogledovala že dolgo, njen mož Andrej pa je, kot Milka hudomušno dodaja, popustil pod njenim pritiskom ter se odločil, da se ji pridruži na trekingu. Povabila pa sta tudi Milkinega brata Marka Rusa, ki mu je zanimanje za ta afriški vršac vzbudil film Sneg na Kilimanjaru, posnet po kratki zgodbi Ernesta Hemingwaya. Marko se jima je pridružil v duhu miselnosti »kdaj, če ne zdaj«. Na odpravi, ki jo je organizirala agencija, jih je spremljalo še 11 pohodnikov s cele Slovenije in slovenski vodič. Letno se na Kilimanjaro sicer povzpne skupno okoli 30 000 ljudi s celega sveta, a le polovica jih doseže vrh, saj gora postavlja številne izzive. Največji je zagotovo višinska bolezen, ki se je z glavoboli, izčrpanostjo in slabostjo dotaknila tudi naših treh pohodnikov ter tako, poleg premočenih gojzarjev, postala ena izmed redkih negativnih točk te izkušnje. 

Odprava na Kilimanjaro pa ni trajala le 10 dni, temveč več mesecev, če vanjo štejemo še vse priprave na zahtevni vzpon. Pred odhodom so vsi pohodniki morali namreč opraviti zahtevnejši pohod kot test kondicije. Te sicer Milki, Andreju in Marku ni primanjkovalo že pred začetkom priprav na vzpon na Kilimanjaro zaradi njihovega življenjskega sloga in delovne, vztrajne osebnosti. Kljub temu pa so s koncem jeseni pričeli tedensko, če ne dnevno, obiskovati vrhove Polhograjskega hribovja. 

Svojo dobrih 30 km dolgo pot na najvišjo točko Kilimanjara, Uhuru Peak, so v spremstvu vodnikov, nosačev, kuharjev in drugih lokalnih prebivalcev, pričeli v vasici Marangu. Program potovanja jih je peljal po poti, imenovani Marangu, ki zaradi vmesnih taborov, ki omogočajo prenočitev, velja za eno najbolj pohodniku prijaznih poti na Kilimanjaro. Tako so na poti videli iz izkusili številne naravne znamenitosti Afrike; znamenite Zebra rocks (skale z zebrastim vzorcem), deževni gozd in visokogorsko puščavo. Po vrnitvi v dolino pa so za zaključek odšli še na safari v Nacionalni park Arusha. 

Sedaj, dobra dva meseca po trekingu, so vtisi dokončno izoblikovani. Milka, Andrej in Marko radi obujajo spomine na najlepše trenutne njihovega podviga, kjer izpostavljajo predvsem prihod v mesto pod goro, ki je tako drugačno od tistih, ki jih poznamo, in kjer življenje teče po povsem drugih tirnicah, ter prijaznosti vseh domačinov. Vzpon pa si bodo najbolj zapomnili po hoji po visoko vlažnem deževnem gozdu, ki so ga prepredali bujno rastlinje in nenavadni zvoki ter seveda naporni končni vzpon na sam vrh Kilimanjara. 

Če imate dovolj fizične in psihične kondicije, vas na naslednji podvig mogoče povabijo zraven. Pravijo, da načrta, kam točno jih bo gnalo, še nimajo, a kakšnega avanturista po srcu bi z veseljem sprejeli medse. Obljubljajo pa potopisno predavanje o njihovem potovanju na Kilimanjaro. Vse, ki bi njihova pot zanimala v slikah, vabijo, da so pozorni na obvestilo o dogodku, ki bo košček Afrike pripeljalo tudi v našo občino. Mogoče tudi vas navdahnejo ter spodbudijo, da testirate meje svojih sposobnosti, saj se vsi trije strinjajo, da ene stvari ne bodo nikoli pozabili: »trenutka, ko se vrneš nazaj na izhodišče. Zavedanje, da nekaj takega zmoreš. To je res poseben občutek.«

lr