Skoraj vsako leto na začetku pomladi si naključno izberem en dan za sprehod po občinski cesti, domačinom poznani kot relacija Butajnova – Ljubljanica, vzamem vrečo in v družbi družinskih članov mimogrede pobiram smeti ob cesti in pod cesto. 

Ves zanos me vsakič znova mine že po prvi tretjini poti, ki traja slabe 3 km. Ne govorim o cigaretnih ogorkih, papirnatih robčkih in ostankih sladolednih paličk, ki sej jih splošno ne smatra za prave odpadke, češ, saj se razgradijo. Nekako razumem tudi razbito vetrobransko steklo in počeno luč od avtomobilskega smernika.

Ne razumem pa praznih plastenka piva, energijskih napitkov, tetrapakov pijač, odpadne steklovine, embalaž sendvičev, bonbonov, čokolad, zavitkov cigaret in vseh ostalih možnih zavojev, ki pričajo o malomarnem in nonšalantnem odmetavanju odpadkov. Ob tem si mislim, da očitno obstajajo tudi posamezniki, ki nimajo priučenega sočutja do narave in ki jim zdrava pamet ne narekuje skrbi za svojo bližnjo okolico. 

Posebno pa me prizadene, ko na več mestih naletimo na cela odlagališča smeti, ki jih je nekdo določil, da bo tam odlagal kupe ponošenih oblačil, čevljev, starih torb, likalnikov in ne vem česa vsega še, kar se nahaja v  preperelih žakljih, ki jih vlačimo izpod roba. Teren pod cesto je strm, spolzek in težko prehoden zaradi listja, robidovja in ostale podrasti, zato marsikatera smet ostane, kjer je. 

Ob misli, da nekdo meče smeti tja prav z razlogom, da jih tam pa ja nihče ne vidi in nikogar ne motijo, mi postane slabo. Sploh z ozirom na to, da so na tem območju v preteklosti že bile izvedene čistilne akcije z dobro udeležbo in naj bi bil njihov koncept prebivalcem poznan. 

Ostanek poti prehodim s kepo nelagodja v želodcu in v mislih sestavljam apel skupnosti, naj se to ne počne, ker preprosto ni prav. Nobeno leto nato razočaranja ne delim z javnostjo, saj naivno verjamem, da če sem jih letos lastnoročno pobrala, jih pa drugo leto sigurno ne bo tam. Postopek se z naslednjim letom ponovi in ostane vprašanje o smiselnosti našega početja.

V letu 2020, kjer se okoljska osveščenost poudarja na vsakem koraku, v dobi posebnih zbirališč smeti, ločevanja odpadkov, organiziranega odvoza, je to nesprejemljivo in obsojanja vredno.   

Pregovorno naj najprej počistimo pred svojim pragom preden se lotimo tujega, vendar ob tem poskrbimo tudi, da smeti ne prestavimo zgolj na drug prag, ali celo kot najbolj prav pride, na nikogaršnjo zemljo. Naš prag že res da je čist, o čisti vesti pa bi se dalo razpravljati.

Anita Demšar