Iz zakladnice zapisov o šegah in običajih

Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot staremu kmečkemu opravilu pravijo po drugih krajih naše domovine, je spadalo nekoč med najpomembnejša jesenska dela. Skoraj vsaka kmetija je namreč imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. Iz moke so pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične. S takim obrokom so ljudje ob trdem delu zdržali do kosila. Zapisi pravijo, da so domači kakšen dan pred ličkanjem zrele koruzne storže polomili na njivi in jih pripeljali domov. Navadno so pred podom naredili velik kup, ki je čakal ličkarje. Vanj so skrili babo ‒ steklenico žganja ali druge pijače in ta je čakala na likof. Gospodinja je za ta dan pripravila domače dobrote. Ko se je dan prevesil v večer, so prišli stari in mladi z vasi in začeli ličkati. Seveda je bilo delo tudi v tem primeru razdeljeno. Ženske so ličkale storže, jim odstranjevale liste, pustile so dva do tri za vezanje v pare. Otroci so iskali najlepše storže. Posebno srečo je imel tisti, ki je našel rdečega. Najlepše so shranili, z njimi so pozimi okrasili skednje in okna. Ličkarji so hiteli, saj so pričakovali, da je v kupu skrita baba in bo od tistega, ki jo bo našel. Gospodar je vezal storže v pare, pridružilo pa se mu je še nekaj moških, da so lahko dohajali ličkarje. Zvezane storže so odnašali s koši in jih zlagali v late pred hlevom ali v kozolec. Med delom so si pripovedovali razne zgodbe, si zapeli, včasih se jim je pridružil godec, harmonikar. Ko so opravili z delom, so pospravili ličkanje in čas je bil za likof.

Na kmetiji Pr' Petrc na Brišah

Podobno kot nekoč so se opravila s koruzo lotili na kmetiji Pr' Petrc na Brišah pri Polhovem Gradcu. Spomladi so koruzo posadili, jeseni ob času pa polomili storže ter naredili kup za ličkarje. Že lansko leto so na ličkanje povabili ožje sorodnike in nekaj prijateljev in ker so bili navdušeni, so se letos odločili, da krog povabljenih prijateljev in sorodnikov še razširijo. Tako se jih je zbralo več kot 25. Gospodar je povedal: "Kljub temu da imamo stroj za ličkanje, ta tudi letos ni bil uporabljen in to ravno z namenom, da se družimo in na nek način tudi ohranimo običaj, kot se ga sam spomnim iz otroštva." Zličkali so okoli pet avtomobilskih prikolic in to v dobrih treh urah. Delo v družbi in ob klepetu je bilo hitro opravljeno, otroci so nadvse uživali in kot nekdaj izbirali najlepše storže. Večino so zvezali in dali sušiti na improvizirane štante, ko bo suha, pa jo bodo zrobkali in porabili za krmo kokoši. Tako kot nekoč na kmetijah je bilo veselo vzdušje tudi Pr' Petrc na Brišah. "Vsi smo bili zares zadovoljni zaradi opravljenega dela in smo se po koncu ličkanja zadržali še dolgo v noč," je povedal gospodar Uroš Malovrh in dodal, da so pogrešali petje ljudskih pesmi, saj med zbranimi ni bilo nikogar, ki bi imel korajžo in znanje za začetek, je pa zato sam po dolgem času v roke vzel harmoniko in v slogu ljudskega godca potegnil par viž in tudi nad tem dejanjem je bila druščina navdušena.

Nadja Prosen Verbič, fotografije: Uroš Malovrh