S posnemanjem narave lahko tudi  na majhnem kosu zemlje gojite zelenjavo, sadje in zelišča skupaj.  A samo odločitev za kmetovanje po permakulturnih  pravilih ne zadošča. Da vam bo uspevalo,  boste morali temeljito spremeniti način razmišljanja, stil življenja, vzpostaviti določen odnos do bivalnega okolja,  razlaga Jožica Fabjan, ena od pionirk slovenske permakulture (18 let), od lani pa tudi mednarodna permakulturna učiteljica, načrtovalka in organizatorka.  Delček svojega znanja je posredovala skoraj trem desetinam obiskovalcev delavnice  o permakulturi, ki je v sklopu projekta Dobrepoljsko vandranje potekala 12. in 13. aprila v Dobrepolju in na njenem  domu v Predstrugah..

1.       dan

Predsednica Turističnega društva Dobrepolje Dušica Hočevar je zbranim najprej predstavila in toplo pozdravila  sokrajanko, nekdanjo učiteljico, sedaj pa predavateljico mednarodnega slovesa.  Jožica Fabjan pa se je takoj lotila svoje življenjske teme:  zbližanja  z  naravo in duhovnega  zorenja skozi permakulturo.  Osnovni princip permakulture  je opazovanje delovanja  narave in vključevanje teh spoznanj v življenjske krogotoke.  Pri tem je pomemben tako naš pozitiven odnos do lastnega življenja in vseh živih bitij,  kot izbira ustreznega prostora. Ob tem je potrebno zavedanje še o:

-           več-namenskosti vsake stvari (sadno drevo je lahko hrana, zaščita pred vetrom, senca, preprečevanje erozije…),

-          zavedanje o tem, da vsako nalogo podpira več stvari (zaščita pred vetrom: drevje, grmičevje, ograja),

-          učinkovita raba energije (razmestitev rastlin, živali, poslopij na čim manj korakov razdalje),

-          uporaba bioloških potencialov (kurjava, gnojilo, obdelovanje zemlje, zaščita pred škodljivci, pestrost..),

-          obnavljanje uporabljenih energij (lokalna prehrana, uporaba odpadkov, vzpostavitev krogotoka),

-          učinkovitost majhnih sistemov (začeti z majhnimi načrti, obvladovanje ekosistemov),

-          pospeševanje  razvoja rastlinskih združb,

-          raznolikost in razmejitev pasov.

Za ekološko vrtnarjenje je bistvenega pomena kvalitetna zemlja, ki ni kontaminirana.  Po klasičnem vrtnarjenju  bo zemlja potrebovala nekaj let, da se bo očistila. Izboljšati  jo je mogoče na več naravnih načinov,  najpomembnejše  pa je: »Rodovitnost ohranimo tako, da ji vrnemo tisto, kar da, zato ekološkega vrtnarjenja ni brez komposta in ločenega zbiranja odpadkov,« razlaga Jožica.  

Permakultura obravnava področja  glede na velikost prostora in vsebino tega,  to  je od bivalnega prostora z nekaj  zelenjave  in zelišč  na balkonu  do divjih prostranstev,  kamor  človek komajda poseže.  Pri načrtovanju  teži k usklajeni kombinaciji naravnih danosti ter socialnih, energetskih in abstraktnih sestavin. Zibelka permakulture je Avstralija, kjer obstajajo permakulturna naselja, ki jih je Jožica Fabjan obiskala, kot še mnogo drugih krajev na zemlji, ki ponujajo znanje o permakulturi.

2.      dan

Udeleženci delavnice naj bi naslednji dan  praktično naredili značilno permakulturno visoko gredo , a zaradi deževnega vremena to ni bilo mogoče.  V lični hiši, obdani z  rastlinjem, vrtom,  vodnimi bazeni (zbiralniki vode) in ostalim, vse po  pravilih permakulture ,  nas je pričakal topel Jožičin objem in obilno obložena miza z domačim kruhom, medom, orehi, medenjaki, čajem, malinovim frapejem in kozarčki semen.  Tema dneva: semena.

»Ste opazili, da krompir nič več ne cveti?« sprašuje Jožica in potem družno ugotavljamo, da hibridna semena dajo dober pridelek  le eno leto, še hujše zlo pa je novodobno kloniranje ne le rastlin, ampak kombinacije rastlin, živali in človeka.  Med vprašljivimi semeni sta še posebej koruza in soja. Mimogrede izvemo, kako vzgojimo lastno  seme krompirja: najprej je treba  vsaditi naraven krompir, počakati, da zacveti; cvetove zaščititi s ponjavo pred pticami, nato posušiti in naslednje leto posejati seme, iz katerega bo zrasel semenski krompir.

Med značilnosti permakulture sodi tudi vzgoja naravnih, lastnih semen, ki so trajna. Rastline morajo dozoreti;  nekatere pustimo, da se same posejejo,  druge pa poberemo in namestimo v ustrezen prostor za sušenje.  Jožičino podstrešje je prava zakladnica različnih semen,  ki so zrasla  na njenem vrtu.  Pravi, da imamo Slovenci veliko različnih rastlin, a zelo malo zaščitenih semen. Tako so našo »Ljubljansko ledenko« zaščitili Nemci,  potem pa je Semenarna Ljubljana zaščitila  avtohtono sorto iste solate  pod imenom »Leda«.  Pobarvana semena z razkužilom niso primerna za naravno vrtnarjenje, saj strup (razkužilo) kontaminira zemljo. Naša semenarna teh razkužil ne uporablja več, sicer pa Jožica priporoča, da  pri nakupu pogledamo  na oznake »bio« in »avtohtona sorta«.

Med drugim smo izvedeli, kako vzgojiti elitni fižol, pa čebulček in še vrsto drugih zanimivih in koristnih stvari o gojenju in sejanju naravnih semen, za piko na i pa  je Jožica podarila vsakemu nekaj različnih semen po lastni izbiri in nas naučila označevati semena.

Ker je izza oblakov le posijalo nekaj sončnih žarkov, smo se odpravili na Jožičin vrt z visokimi gredami, in žičnatimi  kompostniki,  estetsko narejenimi zbiralniki vode, kjer domujejo žabe, in izvedeli še vrsto podatkov o tem, na kaj vse je potrebno biti pozoren pri ustvarjanju grede obilja, v kateri imajo svoj svobodni prostor tudi škodljivci, ki jih praviloma ne uničuje. »S pravilno zasaditvijo  narava sama poskrbi za ravnovesje,« pravi Jožica.  Najpomembneje  je znati opazovati, preizkušati, čustvovati, razmišljati, povezovati, brati  ustrezno literaturo, načrtovati in fizično delati na zemlji.

Ko uspemo  vzpostaviti vrt po pravilih permakulture, ga ni potrebno več gnojiti s »štihanjem«, saj ga namesto vas zrahljajo deževniki in druge živali v zemlji, pomešan  kompost, hlevski gnoj in zemlja pa tvorijo rodovitno  humusno plast.  Ker enakih rastlin ne sadimo skupaj, zemlje enostransko ne izčrpavamo.  Pletja je vedno manj,  ko pa obvladamo permakulturni način življenja v celoti, zahteva družinski vrt le nekaj ur dela na teden.  Takšen sanjski vrt, ki bi si ga želela večina, uspeva Jožici Fabjan v Predstrugah, od katere smo se hvaležno poslovili in zaželeli na svidenje  3. maja, ko bomo  z njo izdelali še visoko gredico.