Kljub temu da Martinovo na prvi pogled izgleda kot krščanski praznik, segajo njegovi začetki v poganske čase več kot 2.000 let nazaj. Takrat so se naši predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih prosili za ponovno obilje naslednje leto. Kot pri številnih drugih priljubljenih tradicijah, je krščanska cerkev tudi ta obred prevzela med pokristjanjevanjem in ga zaznamovala s svetnikom svetim Martinom. To je bil škof rojen v četrtem stoletju na ozemlju, ki danes spada pod Madžarsko. Bil je rimski vojak, ki se je posvetil življenju za reveže in kasneje postal škof v francoskem mestu Tours.

Kot pravi pregovor »sveti Martin dela iz mošta vin'«, je ta praznik posvečen novemu vinu. Slovenci smo priznani ljubitelji vina in peti na svetu po zaužitju vina na osebo (za Vatikanom, Francijo in parom mikro državic). Zato je martinovo zelo pomemben praznik pri nas. Nekateri ga praznujejo kar cel teden.

Kot narekuje obred, je vino treba blagosloviti, zato se številni vinogradniki našemijo v škofe in opravljajo dostikrat humorne zabavne obrede za blagoslov vinogradov in vina. V Goriških brdih na primer za blagoslov na sod postavijo jabolko z zelišči. Če se to lepo posuši je to znak za dobro letino prihodnje leto.

Pomembna pa je tudi pojedina, kjer je najbolj pogosta Martinova gos. Gos ali raco po navadi nadevamo s kostanji ali jabolki ter priložimo mlince in rdeče zelje. Legenda pravi, da za Martinovo jemo gosi, ker se je sveti Martin, ko so ga izvolili za škofa, hotel izogniti te funkcije in se je tako skril med jato gosi.

Tudi mladi ohranjajo tradicijo Martinovanja. Kljub temu da gre tu bolj za razloge »žuranja«, kot ohranjanja tradicije, je učinek še vedno tak, da se praznik ohranja. In dokler bomo Slovenci gojili vinske trte, bo Martinovo ostalo eden izmed najpomembnejših praznikov pri nas.