V tednu slovenskih splošnih knjižnic vas vabimo na pogovor s pesnikom, esejistom in prevajalcem Urošem Zupanom.
V jedru pogovora bo njegova zbirka esejev Znamenja v kroženju (LUD Literatura, 2022), za katero je letošnjega septembra prejel Rožančevo nagrado.
Z gostom se bo pogovarjal pesnik in podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, dr. Zoran Pevec.
ZALOŽNIK O KNJIGI
V primerjavi z Zupanovimi
prejšnjimi esejističnimi knjigami, ki so bile glede na obravnavano
tematiko in sestavo nemalokrat heterogene, se Znamenja v kroženju
posvečajo izključno slovenski poeziji. Avtorjevo prepletanje z njo se
dogaja na različnih ravneh. Na eni strani gre za pogled oddaljenega
opazovalca, ki piše ne samo o pesništvu, temveč tudi o vsakokratnem
zgodovinskem trenutku in o kulturno-literarni atmosferi, značilni za
čas, v katerem je ustvarjal ta ali oni pesnik. Na drugi strani lahko v
Zupanovih esejih vidimo dragoceno veščino: vstopiti v tujo pesem in jo –
tako rekoč – pretipati od znotraj, izmeriti njen pulz in energijo.
Kot
pozoren bralec in esejistični premišljevalec v eni osebi se loteva
avtorjev različnih generacij in poetoloških izhodišč: od Josipa Murna pa
do Braneta Bitenca. Njegov pristop ni literarnozgodovinsko
objektivističen, ampak temelji na osebni zgodbi. Ta je ključ, ki odpira
vrata v obravnavane pesniške svetove, v dela in dneve izbranih avtorjev.
Gre torej za branje po izbiri, za »notranji dialog« s svojimi izbranci –
da se med njimi znajde tudi Zupan sam, seveda ne more biti naključje –
in, ne nazadnje, za srečavanja in (občasna) razhajanja. Pri nekaterih
portretirancih se je to dogajalo tudi na čisto osebno-prijateljski
ravni, kar daje knjigi posebno pričevanjsko plastičnost in pripovedno
dramaturgijo.
O AVTORJU
Uroš Zupan je pesnik, esejist in
prevajalec. Izdal je več kot dvajset pesniških in esejističnih knjig. Je
dobitnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad. Njegove knjige
so prevedene v več tujih jezikov. Rojen je bil 25. 8. 1963 v Trbovljah.
Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti
diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre
(1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in
vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006),
Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je
tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja
ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim
fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in
prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti
(1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010)
ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v
konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta
Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad
prejel Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico,
Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado,
Plaketo Tončke Čeč, od tujih nagrad pa Majska rukovanja (Titograd 1990,
Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio
della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000,
Italija). Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z
družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.
Vir fotografije: https://www.dnevnik.si/1042888066