Direktiva razširja pojem žrtve in med nosilce pravic uvršča tudi družinske člane žrtev, ki so lahko prav tako oškodovani zaradi kaznivega dejanja in so sami zato posredne žrtve tega dejanja. To so predvsem družinski člani tistih, ki so umrli ali bili hudo poškodovani za posledicami kaznivega dejanja, kar so tudi najhujše prometne nesreče. V tem primeru gre nedvomno za novost tudi v našem slovenskem zakonodajnem prostoru, saj v preteklosti svojci nemalokrat niso bili stranke v različnih postopkih, kar pa predstavlja nepotrebno in dodatno bolečino in izziv za njihovo celovito in hitrejšo rehabilitacijo. 

Določene pravice iz EU Direktive:

• pravica žrtve do zaslišanja in do predložitve dokazov, 

• pravica do zaščitnih ukrepov v okviru storitev poravnalne pravičnosti, 

• pravica do pravne pomoči, 

• pravica do povračila stroškov, ki so žrtvam nastali zaradi njihove dejavne udeležbe v kazenskem postopku, 

• pravica do odločitve o plačilu odškodnine, naložene storilcu, v okviru kazenskega postopka, 

• pravice žrtev s prebivališčem v drugi državi članici, zaščita žrtev in priznanje žrtev s posebnimi potrebami, 

• pravica do zaščite otrok žrtev v kazenskem postopku.

Globalne organizacije, ki delujejo na področju varne mobilnosti in njenih posledic, kot so ZN, WHO, ETSC, že vrsto let namesto izraza prometna nesreča (traffic accident)  uporabljajo besedo trčenje (road traffic crash/collision). Spremembo terminologije so na pobudo organizacije Road Peace, članice FEVR,  sprejeli že vrsto let nazaj. Izraz “nesreča” je seveda lahko žaljiva za mnoge ljudi, predvsem v primerih, kjer so zaradi nevarnih in agresivnih ravnanj voznikov (alkohol, prehitra in agresivna vožnja, itd.) ljudje izgubili življenja ali bili hudo telesno poškodovani. “Primerjati padec krožnika, ki je praviloma nesreča, s trkom v katerem zaradi neodgovornega ali zelo nepremišljenega ravnanja nekdo umre ali je poškodovan, je neprimerna in žaljiva za številne svojce, bližnje, prijatelje, sodelavce in celotno družbo…,” so takrat zapisali v Road Peace. 

Samo menjava besede seveda nima nikakršnega smisla, če ne bi njena teža v vsakdanjem življenju dejansko za seboj povlekla širšega sociološkega aspekta razumevanja vzrokov, posledic, pravnega ovrednotenja obnašanj in ravnanj na cestah, sankcij, odškodnin, pravic ipd.. Smo v Sloveniji pripravljeni razumeti kaj je nesreča in kdaj to ni več? Tudi to razumevanje soblikuje t.i. kulturo sobivanja in odgovornosti na slovenskih cestah, kajne?!