Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
2°C
-2°C
JUTRI
2°C
-3°C
276

Noč v Mali Savici

Že zadnjih nekaj let je očitno, da raziskavam v Ledenki pojenja sapa. Razloga za to sta dva:
1. Rovov, v katerih bi zares še videli perspektivo je vse manj. Sicer prav igriv vodotok spodnjega dela jame odteka na začetku Planinske promenade v preozko špranjo. Preostali rovi pa se brez izjeme obračajo navzgor. Sreča, ki smo je bili deležni v Vršičku, se žal ni hotela ponoviti ali pa ne najdemo tistega odcepa, kjer bi se to zgodilo.
2. Verjetnostni račun s spremenljivkami: razpoložljivost mojega časa – v jamo brez spremstva tako nihče noče – razpoložljivost in razpoloženje sotrudnikov in primeren čas nespremenljivo in z napredovanjem časa limitira proti ničli.

Zato je najbrž napočil čas za obrat drugam. Proti kakšnemu zanimivemu izzivu, ki bi pritegnil in nagradil.

Komna in nepristopnost njenih skritih podzemnih rovov me privlačita že od mojih začetkov jamarstva. Na planoti in njenem obrobju so sicer raziskovali že številni jamarji. Morda ne tako zavzeto kot na Kaninu in morda ne s takimi tehnikami kot so nam na voljo danes. Pa vendar v njene globine zares ni prodrl še nihče. Deloma je iz te trditve treba izvzeti Rapalski rov v Vrtnariji Tolminskega Migovca, ker se za razliko od preostanka jame proži kot puščica proti severu in ne povsem raziskano zaključuje točno pod Tolminskim kukom.

Če zgornjih vhodov v sistem ni mogoče najti, bi morda vanj lažje prišli od spodaj. Vsaj del Komne skoraj zagotovo odmaka Mala Savica. Nanjo kajpak nismo pomislili prvi. Že leta 1971 jo je ob podpori zagnane starejše garde registriral Železničar Stane Tomc vendar jih je tedaj že 40 m za vhodom ustavil sifon. V 80-ih letih so sicer le 10 m dolgo oviro preplavali potapljači na čelu z Markom Krašovcem. V sicer precej položni jami so naleteli še na drugi prav tako kratki sifon in jamo raziskali do približno 400 m dolžine, kjer jih je ustavila ožina. Šele leta 2001 so člani društva ŠD Tornado izdelali načrt, ki pa je segel le do drugega sifona. Rove za prvim sifonom so dosegli z izčrpavanjem vode.

Po 15 letih je bil čas, da jama doživi ponovni obisk, ki bo vnovič pretehtal upravičenost prestanka raziskav, ter ugotovil ali so ožine na koncu res tako ozke, da se vanje ne zatlači niti oseba z izpitom za tanjšega jamarja.

Za projekt se je prvi – sicer še brez zadevnega izpita – navdušil Mihajlo s katerim sva družinici vlekla pod mrzli vhod že v prednovoletnem času. Malo smo se prilagodili še terminsko in koalicija voljnih je kmalu štela 7 mož, ki naj bi zaradi nevarnosti padajočega kamenja zares pa zaradi pomanjkanja časa jamo napadli v sredo 29. marca zvečer.

Nočni razgled proti Ukancu.

Pristop do jame je krajši in manj naporen kakor do Ledenke. GPS nas je med pomenkovanjem na mulatjeri proti Komni zanesljivo opozoril, da je treba skreniti v strm nočni gozd precej poškodovan od požleda. Po 200 m prečke smo se že spustili v grapo pod steno, v kateri se je odpirala jama. Od obstreljevanja s stene razbito skalovje je tokrat počivalo v tišini. Po pregledu ostenja smo kmalu odkrili dostopno polico in celo vrv, ki so jo predhodniki pustili v steni. Trud dostopa nam je bil tako v veliki meri prihranjen.

Pred potopom.

V jami časa nismo izgubljali. Dogovor je bil 2 uri pohajkovanja za sifonom. Štirje smo odbrzeli skozi bister in mrzel medij na drugo stran ter navzgor in navzdol po lečastih rovih do drugega sifona. Načrt jame je bil do tukaj točen. Naprej nam je bila jama znana le iz Krašovčevih opisov. Šlo naj bi za kratek sifonček na drugi strani pa ponovno okrog 200 m vzpenjajočega se rova, ki ga prekinja štirna ter zaključek v ožini.

Matej je kmalu napeljal vrvico a smo z druge strani tik ob gladini vode zagledali bleščanje njegove svetilke. Sifon torej ni bil pravi sifon temveč je bil zračni prehod le preozek za človeške dimenzije in je bilo zato lažje skozi potopljeni rov. V prihodnje, ko se bomo na to pripravili bo morda že drugače.

Vodotok med prvim in drugim sifonom.

Glede na meritve se rov še naprej blago spušča, do omenjenega odtoka, ki pa ni zelo štirnaste narave temveč bolj skrotovičen ozek rov, ki se postopno ob iz 2. sifona iztekajočem vodnem toku spušča v neznane globine. Po glavnem rovu pridemo po približno 50 m do podora, ki je zaprl najširši del lečaste svetline. Obvoz po zgornji, levi strani se je žal zaprl med bloki. Obvoz po spodnji strani pa sicer obeta odprtost, vendar je za napredovanje preozek. S položaja v katerem smo gledali na spodnjo ožino je bilo težko oceniti koliko širjenja bi bilo potrebnega.

Drugi sifon.

Skozi ožino na noben način tisti dan ne bi prišli. Pregledovanje rovov je bilo tako končano. Nazaj grede je polovica ekipe merila polovica pa se je ukvarjala s fotografsko dokumentacijo. Slednji del je to počel tako zavzeto, da je v naglici evakuacije pozabil eno izmed bliskavic v jami. Upanja na še delujoče stanje aparata ob naslednjem obisku je minimalno.

Rovi za drugim sifonom.

Nočne akcije so neogibno naporne. Tudi ta je bila taka. Za tiste, ki so takoj po povratku domov morali v službo, je bil naporen tudi sledeči dan. Za tiste srečneže, ki nam to ni bilo potrebno, pa je bilo vsaj nekaj prihranjenega. Morda bomo za prihodnjič natančneje pretehtali ali je bolj tvegana ruska ruleta dnevnih pogojev pod steno vhoda ali morda vožnja v pozabo ob na pol sediranem vozniku.

Udeleženci: Borut Jurkovič, Matej Mihailovski, Miha Staut, Andrej Stržinar, Igor Vrhovec, Boštjan Vrviščar in Rok Žibrat.

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!