To je bilo za nas in naše društvo prvo državne tekmovanje, zato je bila nervoza še toliko večja.
Ob prihodu smo bili precej presenečeni nad številčnostjo ekip, kar nas je vodilo do sklepa: Konkurenca bo ogromna! Že izvrstni rezultati pri prvi vaji z vedrovko, ki se je izvajala pred startom, so nam vzeli sapo. Samozavestni kot smo, nas je opogumil še mentor, in vajo smo končali primerljivo predhodnim ekipam. Sledila je vožnja z gondolo, pri kateri je prav poseben občutek, ko nimaš s seboj smuči. Ob izstopu so nas pozdravilo neugodno vreme, megla in mraz . Do starta smo se greli v tamkajšnjem hotelu in se psihično ter fizično pripravili na pot.

Napočil je trenutek: kompas, karta in čip – gremo! Polni zagona smo se spopadli s strmino. Brez napak smo izvršili teoretično točko – topografski znaki. Vztrajno smo se podali naprej in se medsebojno spodbujali. Megla je bila glavna ovira, saj je zmanjševala vidljivost točk. Na pol poti nas je ujel dež, a se nismo predali. Po opravljeni zadnji kontrolni točki je nastopila evforija: samo še do cilja moramo priti! Ubrali smo najkrajšo pot, ki je bila sicer spolzka in strma. Na žalost je tu prišlo do poškodbe vodje ekipe; Manca si je izvila gleženj in bolečinam navkljub pretekla še zadnjih 100 metrov do cilja. Seveda nas je vse prevzelo zadovoljstvo, da smo, sicer nekoliko premočeni uspeli priti do cilja. Za nagrado nas je čakalo odlično, toplo kosilo.

Dosegli smo 22-to mesto od skupnih 35, ampak pomembno sodelovati, ne zmagati. To tekmovanje nam je prineslo novih znanj, izkušnjo več, zavedanje, da se gasilci srečujejo z vsemi možnimi vremenskimi razmerami, a vztrajajo.

PGD Preserje