Ul Denša je nadarjeni športnik, ki prihaja iz Brezovice. Ukvarja se s triatlonom – to je šport, ki je sestavljen iz plavanja, kolesarjenja in teka. V zadnjem letu je tekmoval kot mladinec, s preskokom v polnoletnost pa počasi začenja s tekmovanji v članski ekipi. Njegov trdno zastavljeni cilj so olimpijske igre 2028. V Sloveniji je triatlon še v razvoju, mu pa zato velikokrat priskoči na pomoč tudi mednarodna triatlonska zveza in njegovi sponzorji.

Kako bi se opisal v treh besedah?

Deloven, strasten in predvsem tekmovalen – kar je nujno potrebno.

Kako potekajo treningi? Je pri triatlonu potrebno več dela kot pri drugih športih?

Mislim, da gre res samo za delo in kanček talentiranosti pri plavanju. Potrebnega je več časa in več treningov. Plavanje treniram manj ur kot plavalci, ampak ko dodamo še tek in kolesarjenje je skupaj veliko več treninga. Trenutno treniram okrog dvajset ur na teden, na pripravah pa pride tudi do 35 ur treninga na teden. Večino stvari treniram sam. V preteklosti sem bil v triatlonskem klubu, potem pa sem začel s tujimi trenerji. Ni idealno, da me ne vidijo, ampak se vsak dan slišimo in delam treninge po planu na visokem nivoju. Moj trener je Srb, je profesionalni triatlonec in se velikokrat vidiva na tekmah, kakšno tudi skupaj dirkava.

Kaj te je pripeljalo v ta šport ali kdo te je navdušil?

S triatlonom me je predstavil oči, ki je včasih tudi sam tekmoval in bil član reprezentance. Nekaj časa me je uspešno držal stran od triatlona, potem pa sem vztrajal in ko sem začel, sem se zaljubil. Začel sem pri dvanajstih letih. Do današnje točke sem prišel le s konstantnim in trdnim delom. Bolj resno sem začel tekmovati v času prehoda v srednjo šolo, ko sem ugotovil, da imam potencial.

Kdo je tvoj vzornik?

Moj glavni vzornik je Kristian Blummenfelt – Norvežan. Imajo svoje načine treniranja, ki so bolj ekstremni. Leta 2010 je novinarju napovedal, da bo na olimpijskih igrah dosegel zlato olimpijsko medaljo v Tokiu in jo je tudi osvojil. Njegov je tudi moj najljubši citat: »Hurts more to lose« - ne glede na to, koliko treniraš, bolj boli poraz.

Kako izgledajo običajne priprave na tekmovanje?

Začnejo se kakšen teden prej, ko začnem manj trenirat, da se odpočijem. Nato potujem na tekmo, ogledam progo. Na dan tekme potekajo zadnja ogrevanja in priprava opreme. Po tekmi si vzamem še deset minut za tek, da so noge lažje naslednje dni. Potem pa kaj dobrega pojest in druženje s prijatelji.

Najljubša tekma in največji dosežek sta…?

Veliko tekem imam rad in vsaka je unikatna. Ena mojih najljubših je Montreal – saj poteka res v centru mesta. Zelo rad imam tekmo v Valesu v Avstriji, ker se plava po reki v smeri toka. Največji dosežek je bronasta medalja na svetovnem prvenstvu v akvatlonu in končno tretje mesto na evropski rang lestvici v triatlonu.

Katero šolo obiskuješ in kako to usklajuješ?

Obiskujem gimnazijo Bežigrad - športni oddelek. Kdaj pa kdaj je usklajevanje kar težko, sploh ker enn trening opravim že pred poukom -  na bazenu sem ob šesti uri zjutraj. Po šoli naredim še en trening ali dva. Včasih zmanjka volje in energije za učenje, ampak zaenkrat ni težav. Definitivno pomaga, da sem v športnem razredu, kjer je več prilagajanja.

Kakšni so tvoji cilji v nadaljevanju?

Za to leto bi se rad osredotočil na dober nastop na svetovnem in evropskem prvenstvu, kjer mislim, da bi lahko bil med top deset. Rad bi osvojil evropsko rang lestvico in dodal še par stopničk na evropskem pokalu.

Kakšen nasvet bi dal nadobudnim športnikom?

Ne obremenjuj se z rezultati in drugimi, ampak delaj za zabavo.

Eva Povirk