Februarski Utrip domoznanstva, ki je bil posvečen tudi Slovenskemu kulturnemu prazniku, je zaznamoval zanimiv pogovorni večer z naslovom Življenje v dvorcu Novo Celje po drugi svetovni vojni. S Karmen Kreže in Urošem Govekom, ki sta pogovor vodila, so se pogovarjali Alojz Virtič, dolgoletni glavni ekonom v bolnišnici Novo Celje in Domu Oskrbovancev Novo Celje, Urška Cvetko, hči zdravnika dr. Ivana Kopača, Franc Lavbič, glavni vrtnar v bolnišnici Novo Celje in Domu Oskrbovancev Novo Celje ter Marinka Muck, zadnja direktorica Doma oskrbovancev Novo Celje.

Dravska banovina je do leta 1932 poslopja Novega Celja preurejala za potrebe novoustanovljene psihiatrične bolnišnice, ki je delovala do leta 1941. Med okupacijo so Nemci po načelih svoje rasistične ideologije to bolnišnico ukinili. Duševne bolnike, ki so potrebovali dolgotrajno osamitev, so premestili v Avstrijo in jih po ustaljenih medicinskih postopkih usmrtili. Okupator je bolnišnico Novo Celje preuredil v vojaško bolnišnico. Takoj po osvoboditvi leta 1945 je bila tu pod posebno upravo še naprej vojaška bolnišnica za nemške ujetnike. V drugi polovici leta 1946 je Ministrstvo za ljudsko zdravstvo Socialistične Republike Slovenije v Novem Celju ustanovilo zdravilišče za pljučno tuberkulozo, ki se je leta 1948 preimenovalo v Specialno bolnišnico za tuberkulozo. V Novem Celju so leta 1970 ustanovili samostojni socialni zavod – Dom oskrbovancev za ostarele in onemogle občane za potrebe več občin.

1. januarja 1983 je dvorec Novo Celje zapustil še zadnji pacient. Tako se je v teh prostorih končala dolgoletna bolnišnična zdravstvena dejavnost.

Karmen Kreže