V Domu kulture v Braslovčah so v četrtek, 12. septembra 2019, pripravili spominsko slovesnost, s katero so se poklonili Srečku Puncerju, Braslovčanu, žrtvi prve svetovne vojne. Umrl je 29. aprila 1919 v Vovbrah na Koroškem. 12. septembra istega leta, torej pred natanko 100 leti, so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Braslovče, kjer so ga pokopali z vojaškimi častmi, general Maister pa mu je spregovoril v slovo.

Vse do oktobra 1930 je Puncerjev grob v Braslovčah označeval še vovbrški križ s starim napisom.

Odkritje spomenika na braslovškem pokopališču 19. oktobra 1930 je bilo povezano z žalno svečanostjo ob desetletnici nesrečnega koroškega plebiscita. Udeležencev je bilo okrog tri tisoč od blizu in daleč.

Ob stoletnici smrti, torej 29. 4. 2019, so na braslovškem pokopališču pripravili slovesnost, na kateri je bil prisoten tudi Borut Pahor, predsednik republike. Tokrat pa so v Občinski knjižnici Braslovče pripravili razstavo, katere avtor je Franc Kralj in bo na ogled do 12. oktobra v času odprtosti knjižnice.

V kulturnem programu so sodelovali Moški pevski zbor Karel Virant Braslovče z zborovodkinjo Anjo Jezernik, učenki Osnovne šole Braslovče z mentorico Tino Marovt ter Jolanda Železnik, ki je v vezni tekst vpletla zapis Frana Roša o življenju, delu in boju Srečka Puncerja, objavljenega v Celjskem zborniku.

Zbrane sta nagovorila Tomaž Žohar, župan Občine Braslovče, in Rudolf Pfajfar, generalni sekretar Zveze društev general Maister.

Med številnimi prisotnimi sta bila tudi Srečkova sorodnika, nečak Vinko Puncer in pranečak Stojan Rozman. Z avstrijske Koroške pa sta prišla tudi Katja in Marjan Šturm, potomca z Grilove domačije, kjer se je končalo življenje Srečka Puncerja.

Duh časa so ustvarjali uniformiranci 87. pešpolka, organizacijo pa sta imela v rokah Edita in Janez Šparaš.

Srečko Puncer ni bil le vojak. Bil je napreden človek, ki je želel študirati in prodirati v znanje ter z njim globoko in široko v življenje. Segal je po ruskih, francoskih in angleških pripovednikih in pesnikih v prevodih. V jezikih in zgodovini je bil vselej med najboljšimi v razredu.

Užival je ugled pri profesorjih, radi so ga imeli sošolci. Nikoli se ni zapiral vase in nikoli ni bil zlovoljen, čeprav mu življenje ni potekalo lagodno. Vedno je bil skromno oblečen, včasih tudi lačen, vendar si je kdaj kupil tudi kako knjigo. Hitro je zorel v mnogih pogledih in se kmalu uveljavil kot idejnopolitični vodja skupine svojih rojakov.

Srečko Puncer si je zapisoval odlomke iz raznovrstnih razprav in člankov v revijah in časopisih in jim dodajal kritične pripombe. Zabeleževal si je sodbe o novo izdanih knjižnih delih. Poiskal je pismen stik z nekaterimi kulturno, politično in znanstveno pomembnimi Slovenci v Ljubljani, Pragi in Zagrebu. Naredil si je osnutke za črtice z motivi iz stvarnega življenja. Napisal je veliko pesmi, med vojno pa je napisal tri dnevnike v zvezkih. Ohranjena sta dva.

Bil je predsednik literarnega kluba »Kondor«, ki je pričel izdajati časopis »Savinja«. Prispevke je za objavo pregledoval in odbiral Maister.

Jolanda Železnik