13. decembra 2022, na 100. obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha, smo se v Medobčinski splošni knjižnici Žalec poklonili spominu nanj in njegovi poeziji. Z lepoto njegovih besed ter domišljijo smo prebujali srca in duše.

Leto 2023 je Kajuhovo leto, saj je Vlada RS na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za leto pesnika Karla Destovnika Kajuha. Nacionalna obeležitev Kajuhovega leta, ki je poklon pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovencev, sovpada z 79. obletnico pesnikove smrti. Literarno delo Karla Destovnika Kajuha ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najbolj čisto, nadčasovno človečnost. Kajuh in njegova poezija sta globoko vsajena med ljudi.

Verz Samo en cvet, en češnjev cvet smo izbrali za srčno nit večera. Dodali smo nekaj uglasbitev njegovih verzov.

Zgodba Karla Destovnika Kajuha, pesnika ljubezni in upora, partizana, skovanega v času vojne vihre, in čutečega človeka, želečega boljšega in dostojnega življenja zase in za vse trpeče, je bila spisana v viharnih letih, ko je svet doletela ena največjih moralnih preizkušenj zadnjih stoletij, za katero smo upali in želeli, da se nikoli več ne bi ponovila, a žal se spet dogaja. Ne tako daleč od nas.

Kot učenec je razmišljal s svojo glavo in želel izboljšati svet. Kot partizan se je želel za te želje boriti. Kot mladenič pa je želel v novi svet, ki bi nastal, ponesti prepotrebno mero ljubezni, razumevanja in trdnosti.

Njegovo ustvarjalno obdobje je bilo sicer zelo kratko, a izjemno plodovito. Zato ni nepričakovano, da je njegovo ime kaj kmalu postalo večje kot sama oseba in da so ga ljudje upravičeno videli kot poeta celotnega gibanja, kot pesnika novega sveta v ideologiji, podrejeni času 20. stoletja, kot znanilca novega človeka in nove misli.

V partizanih je spisal le nekaj pesmi, med njimi pesem XIV. divizije. V nemogočih razmerah je v na pol prepereli baraki na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka. V njej je bilo zbranih 27 pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov. Pesmi je po pesnikovem nareku tipkala plesalka, soborka iz kulturniške skupine, Marta Paulin – Brina, s katero je imel pesnik v zadnjih mesecih življenja posebej globok odnos, ki se lahko razvije samo takrat, ko človek, s poslednjimi močmi, zroč smrti v oči, hlasta po življenju.

Kajuhova beseda ostaja in se še dandanes širi, njegove pesmi ostajajo aktualne, njegov čustveni naboj in liričnost še kar vzbujata odziv, želje po lepšem svetu pa so še vedno prisotne v mislih mnogih. Njegove pesmi ostajajo žive in z veseljem brane.

V recitalu, ki sem ga pripravila Jolanda Železnik, smo slišali nekaj njegovih pesmi, ki so zagotovo odmevale še dolgo po tem, ko smo se razšli.

Jolanda Železnik