30. novembra 2022 smo v Občinski knjižnici Braslovče prebrali pravljico o zajčku, ki se mu je od nekdaj strašansko mudilo. Hitro, hitro, zamudili bomo. Stavek, ki ga je vedno znova ponavljal. Vsi okrog njega, vključno z njim samim, so imeli ves čas občutek, da nekaj zamujajo. Ubogi zajec je venomer prešteval minute, a časa nikakor ni mogel ujeti. In tega njegovega hitenja so se počasi naveličali vsi prebivalci gozda. Ni imel časa za potep, za šah. Včasih ni imel časa niti odzdraviti. Čeprav niti sam ni vedel, kam se mu tako mudi. In ko nekega dne spet ni imel časa … Niti, da bi gledal pod svoje hitre tačke … Takrat ga je nekaj zagrabilo, potegnilo v zrak in zasukalo okrog in okrog. In to ravno takrat, ko se mu je res tako zelo mudilo. Kot se velikokrat mudi tudi nam.

Zajec se je moral ustaviti. In umiriti. Dajmo se tudi mi. Še zlasti v tem prazničnem času, ko vsak trenutek kriči, da pohitimo. Po nakupih in zabavah. S kuhalnico in metlo. Z delom in opravki. Zamudimo vse to, kdaj pa kdaj. A ne dovolimo si zamuditi trenutkov z ljudmi, ki v tišini čakajo na nas. Ki so edini, ki jih zamujamo.

Na naši pravljični urici smo si vzeli čas. Ne le za pravljico in pogovor. Vzeli smo si čas, da so otroci povsem sami postavili smrečico in jo okrasili. Z bučkami in lučkami, ki veselo utripajo in nas z nežno svetlobo zazibajo v neki drugi čas, poln upanja in želja. Čas topline in bližine. Čas miru.

Laura Jelen