Sodišče je dan poprej izreklo 9 smrtnih kazni, vendar so ponoči štirim spremenili kazen v dosmrtno ječo: Lavo Čermelj, Franc Kavs, Teodor Sardoč, Anton Ščuka. Izrečeno je bilo tudi 960 let in 6 mesecev zapornih kazni.

Posebno sodišče je na drugem tržaškem procesu od 2.12.1941 – 14.12.1941, sodilo 60-im primorskim rodoljubom po preiskavah, ki so v času pred vstopom Italije v vojno (1940) zajele več stotin zavednih antifašistov. V Čezsoči, najbolj Tigrovski vasi na Primorskem, je bila na večmesečnih zaslišanjih večina odraslih moških, kar je bilo tudi posledica jeze, da oblasti niso pravočasno odkrile organizacije neuspelega atentata na Mussolinija leta 1938.

O drugem tržaškem procesu, ob njegovi okrogli obletnici je v javnosti veliko prispevkov in informacij in prav je, da se resnica o primorskem boju za obstanek naroda širi tudi izven Primorske. Društvo TIGR Primorske je ob tej priliki izdalo posebno številko Rodoljuba in Zbornik o drugem tržaškem procesu.

Prav je, da tokrat govorimo o Tigru na Bovškem, o Tigru v Čezsoči. Med 60-imi sojenimi je bilo 6 domoljubov iz Bovškega, 5 Čezsočanov in 1 Bovčan. Med 9-imi na smrt obsojenimi sta bila 2 iz Čezsoče (Ivan Ivančič je bil ustreljen, Franc Kavs pomiloščen na dosmrtno ječo), na najvišjo zaporno kazen  30  let pa so bili obsojeni ostali trije: Leopold Čopi, Janko Klavora in Mirko Zornik. Bovčan Edvard Mlekuž je bil obsojen na 6 let, vendar zaradi grozljivega mučenja in poškodb se ni mogel udeležiti sojenja in je umrl 7.2.1942.

In ne na koncu govoriti moramo o junaku Ivanu Ivančiču, rojenem 10.4.1913 v Čezsoči. Rojenice mu očitne niso bile naklonjene. Rojen je bil v kmečki družini, po domače Pr Tuonhu, očetu Ivanu in materi Zofiji Zornik in namenjena mu je bila usoda vskadnje borbe za preživetje. Mizerija ga je v kratkem življenju spremljala na vsakem koraku, saj je kot 28-leten padel pod streli potujčevalcev. Zelo mlad je emigriral v Jugoslavijo in poprijel za vsako delo. Izučil se je za tkalca in delal na Jesenicah in v Kranju. Gospodarska kriza je prizadela tudi tekstilno industrijo, ogromno jih je ostalo brez dela, zato se je vrnil domov v Čezsočo. Leta 1935 se je kot prostovoljec udeležil vojne v Abesiniji in se po demobilizaciji vrnil domov.

Ivan Ivančič se zdi včasih v senci svojih tigrovskih soborcev, čeprav je bil zelo aktiven in udeležen pri vseh pomembnejših akcijah na Bovškem in Koroškem. Aretiran je bil 29.oktobra in vse povedo njegove besede, ko je pokazal na razpelo v sodni dvorani: »Kristus na križu ni toliko pretrpel, kot sem jaz v kleteh kvesture v 33 dneh nenehnega zasliševanja.« Ivan Ivančič je svoje mlado življenje žrtvoval za ohranitev materinega jezika in svojega naroda.

Ustreljene primorske junake so skrivoma pokopali na starem pokopališču  Fontane di Villorba pri Trevisu, ki je 170 km oddaljeno od Trsta. Družine dolgo niso vedele, kje so pokopani, vendar je po dolgih raziskavah, zvezah in veliki vztrajnosti, Ivanovi sestri Gizeli Ivančič uspelo odkriti, da so posmrtni ostanki petih domoljubov v Fontanah, vendar je bila do konca vojne prisiljena molčati. 27. oktobra 1945 so jih prekopali in naslednjega dne je bil v Trstu slovesen pogreb na Piazza Unità d’Italia, nato so vse, razen domačina Pinka Tomažiča, pokopali v domačih krajih.

V kraju, kjer so bili začasno pokopani, so 25. aprila 2014, postavili spomenik za kar je bil zaslužen Silvio Massarin, sin partizanskega oficirja Giovannija in zanimivo bi bilo spoznati okoliščine za to spoštljivo dejanje.

Spomenik z veliko simbolike so postavili na zelenici trga in ga napačno poimenovali “Monumento ai martiri polacchi – Fontane” (Spomenik poljskim mučenikom, ki so padli pri osvobajanju teritorija).

V predstavitvi okoliščin pa so pravilno navedena vsa dejstva in imena slovenskih junakov so pravilno izpisana na spomeniku in dodan je napis:

“Žrtvovali so se za obrambo svobode in pravice. Pokopani na starem pokopališču v kraju Fontane Chiesa Vecchia od 15. decembra 1941 do 27. oktobra 1945.”

(Villorba, 25. aprila 2014)