Logo MojaObčina.si

Bovec

DANES
19°C
6°C
JUTRI
18°C
5°C

MARTIN KONINGS (15.3.1929-28.7.2020)

V starosti 91-ih let je umrl gospod Martin Konings iz Maastrichta, nekdanji poslanec predstavniškega doma Nizozemske, vitez v redu Nizozemskega leva in častni občan občine Bovec. Pokopan je bil v soboto, 1. avgusta v družinskem krogu v domačem kraju.

Martin Konings je bil naravoslovec, učitelj elektrotehnike do leta 1973, ko je postal profesionalni politik, ki je do leta 1986 kot poslanec v predstavniškem domu zastopal laburistično stranko in bil njen tiskovni predstavnik za izobraževanje. Poleg tega se je ukvarjal tudi z okoljskim pravom in ribištvom in kot neomajani pacifist dosledno glasoval proti vsem predlogom proračuna v zvezi z jedrskim orožjem. 

Ko je Martin Konings po golem naključju oziroma pomotoma poleti leta 1964 zašel v bovški kamp, si verjetno ni predstavljal, da bosta Bovško in Slovenija postali njegova druga domovina, kar je vedno rad in ponosno poudarjal.  Takrat  je bil z družino in prijatelji namenjen preko Trsta na počitnice v Istro. Na Trbižu so napačno zavili proti Kranjski gori in potem nadaljevali čez Vršič do Bovca in se v poznih večernih urah ustavili v kampu Polovnik. Zaradi pozne ure je bila recepcija zaprta, sami so se namestili in prenočili v kampu. Zgodaj zjutraj so nadaljevali pot in na podlagi cenika so pustili plačilo na recepcijskem pultu in denar obtežili s kamnom. Potem ko so zaključili poletne počitnice so se odločili, da se bodo vrnili domov skozi Bovec, da preverijo ali so na recepciji prejeli njihovo plačilo. Temu je bilo tako in poštenost, prijaznost, čistost in urejenost sicer zelo skromnega kampa, je porodila ljubezen, ki ni minila.

Družina Konings je svoje dopustovanje preživljala zelo intenzivno in do potankosti spoznavala življenje na Bovškem in drugod po Sloveniji. Na sprehodih so pretaknili vse čudovite kotičke naših dolin in uživali v hriboviti, enkratni krajini. Martin, doma iz nižinske, obmorske dežele, pa je postal občudovanja vreden hribolazec. Na Triglavu je bil sedem krat, vzpone na Svinjak, Rombon, Čuklo, krnska jezera in druge vršace pa sploh ni štel. Prijateljeval je z mnogimi Bovčani in slikarji iz znamenite slikarske kolonije »Rudi Kogej«. Tudi sam je bil slikar, res da amaterski, vendar se je učil od vrhunskih umetnikov in zato tudi sam dosegel visoko raven, kar se je izkazalo na razstavi njegovih del v cerkvici Device Marije v Polju leta 2006. Poleg umetniške vrednosti so njegove slike tudi dragocen dokument časa, saj se je narava in kulturna krajina v 50-ih letih spremenila do neprepoznavnosti.

Ko je prišla družina Konings v bovški kamp je z njo prišlo poletje. Običajno so prišli po dvajsetem juniju in se vrnili domov po velikem šmarnu. Martin je bil zvedav raziskovalec, zanimala ga je preteklost in kultura, zato se je udeleževal vseh dogodkov in njegova drobna, sivobradata, kosobrinska pojava je postala nepogrešljiva na družabnih srečanjih in prireditvah na Bovškem.  

Martin Konings je bil ugleden nizozemski politik in je z veliko osebno zavzetostjo predstavljal lepote naših krajev svojim sorodnikom, prijateljem, znancem in sodelavcem, kar je pomenilo veliko novih zvestih obiskovalcev na Bovškem. To ni ostalo neopazno in že jeseni leta 1977 je bil gospod Konings izvoljen za častnega člana Turističnega društva Bovec in v podeljenem priznanju je bilo med drugim zapisano: »Svojim rojakom odkriva dolino Soče, pospešuje turizem in s tem uresničuje plemenito misel prijateljstva med narodi.« Podelitev diplome častnega člana TD Bovec in umetniškega dela je bila opravljena na  odmevni prireditvi v Maastrichtu. 

Leta so tekla, otroci so dopustovali po svoje, Martin in ljubeča soproga Jacoba sta še naprej preživljala poletja v bovškem kampu in za 40 let zvestobe sta prejela plaketo občine Bovec. V kampu se je ustvaril  krog prijateljev, ki so bili več kot to, postali so neke vrste družina, ki je ohranjala stike skozi celo leto in Martin je vsem pošiljal božično-novoletne voščilnice, ki jih je sam narisal. 

Skupaj smo doživeli samostojnost Slovenije, ki je Martina, kot dobrega poznavalca evropskih razmer, zelo presenetila, vendar novo dejstvo ni spremenilo njegove pripadnosti dolini Soče, njenim ljudem in prijateljem. Velika prelomnica je bila smrt njegove ljubljene soproge v januarju 2005, vendar je premagal bolečo praznino in zmogel dovolj moči, da je še naprej sam prihajal na Bovško. 

Leta 2009 smo Martinu podelili diplomo, kot prvemu v klubu 45, kar je pomenilo, da je bil petinštiridesetič zaporedoma v bovškem kampu Polovnik. V naslednjih letih smo priznanje izdelali iz lesa, ob vstopu v klub 50, pa je bilo masivno priznanje izdelano iz kovine. Tega leta, 2014, mu je bil podeljen naziv častnega občana občine Bovec. Ob vstopu v klub 51,  je bil na podelitvi prisoten tudi namestnik nizozemskega veleposlanika gospod Paul van Oostveen, ki je bil navdušen nad prijateljskim vzdušjem med prisotnimi in je svoje vtise objavil na spletni strani veleposlaništva. 

Dvainpetdesetič  je leta 2016 Martin prišel na Bovško drugače, pripeljala sta ga hčerka in zet za veliko krajši čas, za dva tedna. Oslabelo koleno mu ni dopuščalo enakih obremenitev kot nekoč, čeprav bi se sam z veljavnim vozniškim odpravil na pot, pa so bili njegovi otroci v skrbeh kako si bo pomagal, če se mu kaj zgodi in otroke je potrebno ubogati je pomenljivo  pripomnil. Slovo ob vsakokratnem odhodu je bilo zadnja leta vedno nabito s čustvi in upanjem, da ni zadnjikrat. Martin je modro in umirjeno ugotovil, da je vedno enkrat, zadnjikrat.

Martina poslej ni bilo več v bovški kamp, a je s prijatelji ohranil stik preko facebook-a in skrbno spremljal vsa dogajanja. Posredovane fotografije, informacije in druge reklamne materiale je prevajal v nizozemščino in jih razpošiljal dalje po svoji mreži in z veseljem in veliko ljubezni širil informacije o prelepi dolini reke Soče in vabil rojake, da se osebno prepričajo kako enkratno je v njegovi drugi domovini.

Leta so naredila svoje in kampovska družina je izgubila veliko svojih članov in konec letošnjega julija je odšel tudi Martin Konings, spomin na simpatično in priljubljeno osebo pa bo še dolgo ostal med nami. Tako se je zaključila žlahtna zgodba o zvestobi, obojestranskem spoštovanju in ljubezni.

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi