Pavle in Matic želita s svojimi srečanji prebujati Sovenijo in ljudi spodbujati k osebnemu razmišljanju o veri, vesti in pogumu. Točno uro dolgo srečanje se je za ogrevanje pričelo z recitacijo Prešernove pesmi “Kam?”, končalo pa z “Zdravljico”. France Prešeren, ki ga je v filmski nadaljevanki pred leti uprizoril Ravnohrib, je bil namreč tudi iztočnica za razmišljanje o tem, da je vera v današnji družbi pobarvana s sramom in kako jo je doživljal naš največji pesnik. “V njegovi poeziji je neizpodbitno, da je bil veren in da je bila njegova vera globoka.” Je hodil k sveti maši? “Naj ne bi preveč, je pa vedel, kdo je na prvem mestu. Tudi v njegovih delih je večkrat omenjen Bog in strah pred Gospodom.”
Kako pa se v veri znajdejo igralci? Izpričevanje vere v slovenskem javnem življenju ni najbolj enostavno, je pojasnil Ravnohrib, ki svoje vernosti sicer nikoli ni skrival. “V preteklih časih se o teh stvareh nismo pogovarjali in nihče za nobenega ni vedel, kako to gre. Če me kdo vpraša, povem, ne hodim pa okoli, da bi to razglašal.” Prizna, da je v marsičem starokopiten in “trd”, a je prepričan, da so v Svetem pismu odgovori na vsa življenjska vprašanja. “Starejši sem, bolj Boga spoznavam v vsakdanjem življenju,” je še dejal Pavle Ravnohrib, ki sicer, kot je povedal, rad zahaja v Borovnico, saj na Pokojišče prihaja poslušati jelenji ruk. 
Matic Vidic, ki je logoterapevt, stalni diakon in romski misijonar, pa je dotik Boga doživel ob izgubi staršev v mladostniških letih. Od takrat ve, da ga ima nekdo neizmerno rad. “Vera je odnos, da jaz vem, da me ima nekdo rad. Ljudje iščemo, kje me Gospod ljubi. In ljubi me v mojih ranah, kajti on zdravi te rani. Rane ne zdravijo tableti, alkohol, pornografija, droge, karte ... Te rane zdravi Bog, zato je potrebna vera za naš svet.”  
Kot psihoterapevt je razmišljal tudi o odsotnosti očeta v družini, kaj se dela danes v družbi, o avtoriteti in o tem, kateri človek je najboljši potrošnik. “Najboljši potrošniki so žalostni ljudje. Danes se prikazuje, da se nič ne dela, da se potuje, ima fajn, se menja partnerje in se zasluži ogromno denarja. In ko to gledajo današnji mladi, ugotovijo, da njihovo življenje ni tako. Postanejo depresivni in žalostni.”  Prepričan je, da nas svet želi narediti šibke, zato je še enkrat spodbudil, da kristjani vero širijo povsod in so luč drug drugemu. “Vsi nas prepoznavajo po naših delih, zato je pomembno, da smo živa reklama, živi pano za Boga.”  
Na koncu se je tajnica Župnijske karitas Borovnica Damjana Košir zahvalila obema, da sta prišla v borovniško faro in da je približno 60 udeležencev z njima preživelo lep večer. “Poskusili bomo še z večjo energijo, dobroto in trdnostjo stopati po naši poti življenja, da bo pot vztrajna v veri, da bo naša luč vere še močneje svetila.” Nam pa je še povedala, da je dogodek o pričevanju vere v javnem prostoru osnovne šole očitno nekoga precej zmotil, saj so bili s panojev potrgani plakati, ki so vabili na srečanje. 

Rok Mihevc