Na god sv. Štefana, na čast kateremu vsako leto poteka sveta maša v cerkvi na Pokojišču, posvečeni taistemu svetniku, je borovniška fara obeležila še en pomemben dogodek, in sicer blagoslov obnovljenega razpela na Počivalniku. Oni, ki se na Pokojišče odpravljajo z avtomobilom ali drugimi motoriziranimi sredstvi, ga opazijo zgolj za hip, mimogrede, med prestavljanjem ročice iz tretje v drugo prestavo, navzdol pa verjetno sploh ne. Drugi, ki se na pot podajo peš ali s kolesom, pa se pri njem radi ustavijo. Nameščen je namreč ob krajši ravnini, med koncem prvega in pred začetkom drugega vzpona, na domala geodetski sredini poti med Borovnico in Pokojiščem. Tod so se stoletja ustavljali popotniki, tovorniki in pastirji ter privoščili trenutek počitka sebi in živini. Bolje stoječi so na tem kraju prepregali konje, da so hitreje zmogli klanec proti Cerknici. Ustno izročilo pravi, da je dal leta 1933 izdelati in na tedaj še mlado bukev na Počivalniku namestiti umetelno razpelo z lesenim korpusom znameniti veleposestnik Franjo Suhadolnik - Cukala, ki je med drugim zaslužen tudi za napeljavo prvega vodovoda in elektrike v borovniško šolo in župnišče, leta 1920. Je pa v meglo ljudskega spomina potonil razlog oz. namen postavitve razpela. Dejstvo je, da je bilo postavljeno v istem letu kot zdaj že prestavljeno razpelo na pokojiškem križpotju, za katero so zaslužni Bizjakovi s Padeža. Vemo tudi, da so ono leto, 22. in 23. septembra, naše kraje prizadela huda neurja. Borovniščica je poplavila ves barjanski del občine, potok z Malenc je spodjedel bregove in zalil hiše na vasi, uničene so bile domala vse občinske ceste, vključno s pokojiško, tedaj imenovano »Rebro« oz. na »Rebari«. Dva tedna pozneje so se sešli predstavniki vasi in zaselkov, si razdelili odseke, nato pa zgrabili za krampe in lopate ter jo udarniško spravili v prvotno stanje. Morebiti so zaključek del kronali s postavitvijo razpel, v priprošnjo, da se kaj takšnega ne bi nikdar več ponovilo, in je ob tej priložnosti nastala tudi slavna fotografija, o kateri govori precej več Borovničanov, kot jih jo je dejansko videlo. Kdor morebiti ve kaj več, naj nam le piše.

Prišla pa je vojna in po njej »nova doba«, ko so z gozdovi nad Borovnico gospodarile delovne brigade. V njihovih vrstah se je znašel tudi prenapeti domačin, ki se je nekega dne v slogu Jakobove borbe spoprijel z malim lesenim kipcem Križanega in ga polomil. Čas ni bil posebej prizanesljiv niti do preostalega križa, ki je lani visel zgolj še na enem razmajanem žeblju. Nakar se je vendarle našla ekipa nadebudnežev, ki je poskrbela za njegovo temeljito obnovo. Ob lanskem blagoslovu je borovniški župnik Janez Šilar med drugim izrazil željo, »da bo vsak, ki se bo ob tej podobi ustavil, doživel Božjo bližino in bil pripravljen svetu oznanjati, kako dober je naš Bog«.

Damjan Debevec, foto: DD