Janez Čerin je svojo zlato dobo namenil utrjevanju Slovenske vojske, v njej je opravljal vrsto dolžnosti. Njegova vojaška pot se je začela v času pospešenih in tajnih priprav na osamosvojitev. “Odkar vem zase, je bila edina tehnika, ki me je zanimala, orožje. Hotel sem na Vojaško gimnazijo v Ljubljano, a iz tega ni bilo nič. Oče je zgodaj umrl, mama ni bila za to. Po letu dni na Strojno tehniški šoli sem presedlal na gimnazijo, saj sem ugotovil, da me bolj zanima družboslovje,” je pripovedoval o začetkih svoje poti.

Po gimnaziji je vojaški rok služil v Bileću, eno leto pa študiral na zdajšnji Fakulteti za družbene vede. Študij je opustil in se zaposlil v Liku, kasneje je bil referent za potne liste na Mestnem sekretariatu za notranje zadeve. Bil je tudi predsednik občinske konference mladine in takrat je dobil povabilo za aktivno službo v občinskem štabu Teritorialne obrambe na Vrhniki. Tako se je začela tudi njegova pot na obrambnem področju. Junija leta 1989 je začel kot operativni častnik, leto kasneje, ko so se začeli procesi osamosvajanja, ga je k sodelovanju pri projektu Manevrske strukture narodne zaščite povabil Tone Krkovič.

Ključen dogodek, ki ga je utrdil v prepričanju, da se tedanja jugoslovanska armada ne šali, ampak namerava tudi za ceno vojne preprečiti samostojno pot, je bil odvzem orožja Teritorialni obrambi. “To je bil zame žalosten dan. Vse je bilo zelo strogo, poveljnik nam je zgodaj zjutraj povedal, da je treba orožje predati v skladišča Jugoslovanske armade, uradne razlage so bile zaradi varnosti. A meni to ni šlo skupaj. Vedel sem, da mora biti zakaj nekaj drugega in nisem bil edini, ki je tako razmišljal. Takrat smo imeli ta orožja v skladiščih, šolah, v Industriji usnja Vrhnika. To se je redno kontroliralo, skladiščnik je vsakodnevno preverjal plombe. To orožje smo premestili iz vrhniških skladišč v Ljubljano, v Roje. Vojska je dala kamion in voznike, jaz pa sem rekel, da niti ene “kište” ne mislim dvigniti.«

V času tajnega delovanja so mrežo zanesljivih, ki je potem pomenila osnovo za skupino manevrske skupine, tkali samo preko osebnih stikov. Največkrat so bile poti vključitve prav nenavadne. “To je bilo obdobje težkih odločitev. Jaz sem zaupal sodelavcem, samo, kaj če ne bo zato? Načelniku manevrske strukture Elotu Rijavcu sem rekl, da si dogajanja ne znam predstavljati brez vključitve takratnega komandanta Jožeta Molka in načelnika za obrambo Toneta Jesenka. Dobivali smo naloge, glede na izdelave formacij. Te so temeljile na številu kosov orožja, streliva, minskih eksplozivnih sredstev. Dobili smo pošiljko orožja iz centralnih skladišč Kočevske reke. Orožje sva dva prepeljala v Borovnico, h Franju Suhadolniku, njemu sem zaupal in hitro se je bilo treba odločiti. Bil je obrtnik in imel je svoj kombi. Najprej je malo debelo pogledal, ni pa kaj dosti okleval. To orožje je bilo tam do maja 1991, ko je bila mobilizirana četa Teritorialne obrambe iz Borovnice.”

Če tako razmislimo, se je vojna začela že leto prej, saj vojna ni samo streljanje. “Zame se je začela že leto dni prej. Vem, kaj sem sam v sebi doživljal, moral sem pred lastno ženo skrivati stvari. Včasih sem prišel iz nočnih akcij ob enih zjutraj in to trezen. Bilo je čudno. Ni ravno direktno vprašala, če imam ljubico, vse kar sem ji lahko povedal, je bilo, da se nekaj pač dogaja. Tudi brez pištole nisem šel nikamor. JLA je spremljala zadevo, vedela je, da se nekaj dogaja, ne pa kaj in kje. Vedeli so, da imamo orožje.”

Sama vojna za Slovenijo je bila po njegovih besedah iz intervjuja napeta, nekajkrat zelo. “Ampak mi je bilo bolj napeto to obdobje manevrske strukture, ker je bila to velika prelomnica v marsičem. Če se danes ozrem nazaj, kako je projekt tekel, je bilo res vrhunsko zamišljeno. To obdobje mi je pustilo določen pečat. Vedeli smo, da je treba nekaj narediti in da pri orožju ne gre samo zaradi varnosti. Tudi sama Teritorialna obramba je bila daleč najbolje organizirana in opremljena. Ta koncept je bil Slovencu pisan na kožo, ker je temeljil na prostoru. Enota je imela čez prostor, kjer si blizu stanoval, živel, delal, dihal ... Tudi udeležba na vajah je bila dokaj dobra in fantje so vedeli en za drugega.”

Kmalu po plebiscitu za Slovenijo je dozorelo spoznanje, da pot v samostojnost ne bo lahka, ne preprosta. Janez Čerin je moral v Ljubljano na novo dolžnost, v republiški štab Teritorialne obrambe. “28. junija pa je bilo zavzeto eno večjih skladišč orožja in streliva v Brezovici. Glede na to, da sem bil domačin, mi je poveljnik 5. pokrajine, polkovnik Miha Butara, dal nalogo, da grem z eno enoto, ki je bila ravno v Podutiku, v Borovnico. Zavzeli so ga pripadniki izvidniškega voda brigade Moris, ki so bili tudi domačini in ki jim je poveljeval Rok Hrovatin. Zavzeli so skladišče brez hudih težav.”

Pred upokojitvijo je delal v Verifikacijskem centru Slovenske vojske, kjer se je ukvarjal z uresničevanjem mednarodnih sporazumov o nadzoru oborožitve v Evropi in se je tudi udeležil dveh mednarodnih vojaških misij v Bosni in Hercegovini.

Rok Mihevc