Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za četrtek, 29.06.2017

delno oblačno
V prvem delu noči bodo nevihte s krajevnimi neurji od zahoda zajele večji del Slovenije, v drugem delu noči pa prehodno povečini ponehale.
17°C | 25°C
petek, 30.06.2017
16°C | 26°C
sobota, 01.07.2017
16°C | 25°C
nedelja, 02.07.2017
14°C | 25°C
Opozorila
Sreda, 28.6.2017 ob 18h
Do sredine noči so ob nevihtah še možna krajevna neurja. Močni sunki zahodnega vetra in nalivi bodo ob prehodu hladne fronte najprej (okoli 22. ure) zajeli obalo, nato pa v približno treh urah prešli vso Slovenijo.
17°C
25°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Turizem

Naravni biser na južnem robu Ljubljanskega ......


TURIZEM, SOSED SOSEDU

| |
08.10.2014      10:35
A A

Naravni biser na južnem robu Ljubljanskega barja


Na Ljubljanskem barju in njegovem obrobju je veliko zanimivih kotičkov z bogato geološko oziroma naravno dediščino, ki jih je dobro obiskati, spoznati in raziskati, saj spadajo med naravne vrednote, ki so zanimive tudi za razvoj turizma, rekreacijskih in šolskih učnih poti ter kmetijstva in drugih oblik gospodarstva. Mednje uvrščamo tudi Borovniško dolino z njeno zapleteno geološko zgradbo ter pestrimi geomorfološkimi oblikami. Nikakor ne pretiravamo, če rečemo, da je Borovniška dolina ena od najlepših, ne samo v širšem ljubljanskem prostoru, temveč v celotnem osrednjem delu Slovenije.


Nagubane, pretrte in razlomljene plasti črnega plastnatega apnenca z značilno karnijsko školjčno favno v Kuclerjevem kamnolomu na jugozahodnem obrobju Ljubljanskega barja (foto: S. Dozet)
Nagubane, pretrte in razlomljene plasti črnega plastnatega apnenca z značilno karnijsko školjčno favno v Kuclerjevem kam...
Deli:

Borovniška dolina leži na območju Občine Borovnica, v južnem delu Barjanske kotline. Razprostira se v dinarski smeri med reko Ljubljanico na severu in Notranjsko planoto na jugu; slednja obkroža dolino v obliki kotla. Proti severozahodu in severu se ta dolina lijakasto razpre in prehaja v Ljubljansko barje. Ljubljansko barje in njegovo obrobje imata dokaj zapleteno geološko zgradbo in razgibano topografijo terena. To velja tudi za Borovniško dolino in njeno širšo okolico, ki sta predmet našega poročanja.

Borovniščica in njeno porečje. Glavni vodotoki na obravnavanem ozemlju so reka Ljubljanica, ki predstavlja severno mejo Občine Borovnica, nadalje Borovniščica, Bistra kot desni pritok Ljubljanice ter potoka Otavščica in Prušnica. Borovniščica je v svojem zgornjem toku divji hudourniški potok, ki teče skozi sotesko Pekel in skozi naselje Borovnica, nato pa proti severozahodu in barju, kjer se kmalu izliva v največjo barjansko reko, Ljubljanico. Izvira na območju Širokega laza pod Kožljem na višini od 750 m do 800 m, na skrajni južni meji Občine Borovnica. Od izvira naprej ima izredno razdiralno, erozijsko in nosilno moč, tako da s seboj odnaša v nižje predele vse, kar najde na svoji poti. Njen največji in prvi desni pritok je Otavščica, ki izvira pod Stražiščem (932 m), nedaleč od naselja Otave, točna lokacija preliva v Borovniščico pa še do danes ni natančneje določena. Zamočvirjeni vmesni del med Borovniščico in Otavščico imenujejo domačini Kožlješki log, vodni tok pa Kožlješka reka, v katero pritečeta z južne smeri manjša potoka Mrzlek in Lahka voda, ki ju domačini smatrajo za pritoka Otavščice. Drugi največji pritok Borovniščice je potok Prušnica s pritoki Ilovica, Šumik, Lopata in Rovščica. V spodnjem delu Borovniške doline, kjer se dolina lijakasto razpre in prehaja v barje, je še en večji desni pritok Ljubljanice, ki je dolg dobra dva kilometra. Izvira v bližini kartuzijanskega samostana Bistra in se po dveh kilometrih izliva v Ljubljanico. Bistra ima pravzaprav več skupin majhnih kraških izvirčkov, ki so razporejeni v dolžini nekaj sto metrov pod glavno cesto Bistra–Borovnica. Z barvanjem vode je bilo ugotovljeno, da se v izvire Bistre steka voda iz Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana. V zgornjem toku Borovniščice izvira pod Gredo še en desni pritok Borovniščice, in sicer Padeški potok. 

Gubanje in borovniška antiklinala. Da so skladi v Borovniški dolini nagubani, so ugotavljali že nekateri avstrijski geologi, ki so na svojih geoloških kartah prikazovali antiklinalno zgradbo Borovniške doline in tamkajšnjih mezozojskih plasti. Os borovniške antiklinale je nekoliko odmaknjena od smeri doline, poteka pa še vedno v približno dinarski smeri. V jedru borovniške antiklinale so zelo svetle do bele karbonatne kamenine (debelozrnati dolomiti in dolomitizirani apnenci) cordevolske starosti. Nad cordevolskimi karbonati leže srednje- in zgornjekarnijske pisane klastične kamenine s karbonatnimi vložki v zgornjem delu karnijske serije, ki predstavlja že postopen prehod v zgornjetriasni glavni dolomit. Na glavnem dolomitu leži plastnata skladovnica jurskih apnencev in podrejeno dolomitov. Poznejša prelomna tektonika je antiklinalno zgradbo Borovniške doline precej porušila, tako da je ta ohranila pravilno obliko le na zahodnem krilu, medtem ko je vzhodno krilo marsikje močno spremenjeno, potek antiklinale pa v glavnem bolj ali manj nejasen ali celo zabrisan.

Borovniški prelom je eden od najdaljših prelomov na območju južne in osrednje Slovenije, ki ga na našem ozemlju sledimo že ob Kolpi, od koder se vleče prek Loškega potoka v severozahodni smeri, v Borovniško dolino in po njej še naprej, mimo Bistre, Podgore in Vrhnike, vzhodno od Hruševce (311 m) proti Ligojni. V dinarski smeri ga na obeh straneh spremlja od 200 do 500 m široka, bolj ali manj zdrobljena, milonitizirana in limonitizirana tektonska cona. Jugovzhodno od Krajiča na Bloški planoti se ob prelomu pokažejo izpod zgornjetriasnega dolomita pisane karnijske kamenine, ki jasno govore za dvig ob prelomu. Borovniški prelom je dinarski prelom s smerjo severozahod-jugovzhod in vpadom od 30° do 50° proti severovzhodu, tako da je Mokrško-Krimsko hribovje ob borovniškem prelomu narinjeno na vrhniško-cerkniško grudo. Ta nariv je najbolj razgaljen ob železniški progi pri naselju Breg.
Borovniški prelom uvrščamo med aktivne prelome, vendar po dosedanjih spoznanjih ni bil odgovoren za znani ljubljanski potres leta 1895, ki je močno stresel našo prestolnico. Največjo nevarnost za ljubljanski prostor še vedno predstavljata dinarski želimeljski prelom na jugovzhodnem robu Lubljanskega barja in mogoče še bolj prečnoalpski (sever-jug) brezoviško-viški prelom ob zahodnem robu Ljubljanskega barja, ki sta še dandanes aktivna preloma.

Soteska Pekel in Pekelski slapovi. Potok Borovniščica je na svoji poti od Rakitne do Ljubljanskega barja ustvaril zares čudovito divjo sotesko s strašljivim imenom Pekel in v njej prekrasne slapove in slapiče. Hudourniška Borovniščica, ki ima v zgornjem toku veliko kinetično energijo in nosilno moč vode, s seboj odnaša prav vse, kar najde na poti po močno razgibani strugi. Svoje korito je vedno globlje dolbla v skalnato podlago Strmca (682 m). Njen nastanek je v zgornjem delu doline vezan na globinsko hudourniško erozijo, na zdrobljeno tektonsko cono borovniškega preloma, naravno drobnoparalelepipedsko razpadanje glavnega dolomita v zgornjem delu ter iverasto in peščeno razpadanje rdečih klastitov in belega debelozrnatega cordevolskega dolomita v srednjem delu doline. Borovniščica je izredno razgiban potok s številnimi strmimi padci, zato je lahko ustvarila tako sotesko, veličastne slapove in slapiče, znane pod imenom Pekelski slapovi, nadalje, divje brzice, prepadne stene vzdolž strmega preloma, kamnite police ter globlje kotanje in tolmune. Pekelske slapove sestavlja kar lepo število manjših in večjih slapov, ki jih je skupaj več kot dvajset. Višina slapov je od 3 m do 25 m, najlepši in najmogočnejši pa so prav ob obilnem deževju poleti in pozimi, ko zavladata sneg in led. Ob lepem vremenu romantična soteska postane ob dolgotrajnem deževju naravnost strašljiva, polna meglic in prikazni, zato je tudi dobila tako neprijazno in zastrašujoče ime. Kipeča voda razbesnele Borovniščice ima veliko razdiralno, erozijsko in nosilno moč, tako da odnaša s seboj proti Borovnici tudi večje skale, jih drobi v manjše kose in zaoblja, in tako na svoji poti pripravlja material za borovniški vršaj, ki se je izoblikoval v srednjem delu Borovniške doline.

Borovniški vršaj. Vemo, da je vršaj nakopičenje bolj ali manj debelozrnatega in zaobljenega materiala (proda, prodnatega peska, peska, melja, gline) stožčaste ali pahljačaste oblike na mestih, kjer reka priteče iz ozke soteske v razširjeno dolino. Hidrogeološke raziskave so odkrile, da borovniški vršaj vsebuje pomembno količino podtalne vode. Prodni vršaj v osrednjem delu borovniške občine sta nasula površinska vodotoka Borovniščica in Prušnica. Debelina holocenskih sedimentov (črnica, šota, polžarica) je od 12 do 15 m. V znani globoki vrtini BV-1 pri Podpeči je prevrtan vršajni prod z vložki meljaste gline do globine 103 m. Med površinske vodne vire uvrščamo tudi kraške izvire, ki so lahko stalni ali prelivni, na ozemlju Občine Borovnica pa jih je podrobneje raziskanih več kot dvajset.

 

Borovniški mah imenujemo močvirno ravnico Ljubljanskega barja v severnem delu borovniške občine, med Ljubljanico na severu in borovniškim vršajem na jugu. Mejo med barjanskim delom in vršajem sledimo nekako od Ribiča jugovzhodno od Bistre, nakar poteka približno vzporedno z regionalno cesto Vrhnika–Borovnica, pri čemer še pred Borovnico zavije proti severovzhodu in se vleče ob levem bregu Borovniščice na Breg in Pako, mimo Goriškega (317 m) in Šivčevega griča (331 m) na Podpeč. Za Borovniški mah je značilna prevlada antropogenih prsti. Z melioracijami so to organsko prst marsikje spremenili v črno zemljo, primerno za kmetijsko rabo. Izjema je skrajni severni del, za katerega uporabljamo ime Blato. Tu se pojavljajo šotne prsti, na nekaterih delih pa tudi črna barjanska prst ali črnica, pod katero se navadno pojavlja temnorjavo šotno blato. Na Blatu dobro uspeva koruza, pa tudi krompir, buče, fižol, zelje in konoplje, medtem ko pšenica, ki potrebuje trdna tla, tu ne uspeva. V barjanskem delu občine je največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji, pojavljajo pa se tudi steklenjaki, kjer gojijo predvsem cvetje in grmovnice, v zadnjem času prav tako zelenjavo za prodajo.

Zaključek. Borovniška dolina z okolico ima poleg geografskih, kulturnih in turističnih raznovrstnosti tudi zanimive in dragocene geološke in geomorfološke danosti in posebnosti: izjemno zanimiv geološki razvoj karnijskih plasti (borovniška formacija), ležišče železnato-boksitne rude (Kopitov grič), izdanke in profile triasnih plasti, tektonske in paleogeografske enote ter fosile (zelene alge diplopore, školjke megalodontide), ki imajo posebno vrednost pri reševanju geološke problematike in nam pomagajo rekonstruirati zgodbo o davni preteklosti.

Med geološke posebnosti zgornjega dela Borovniške kotline štejemo tudi strmo padajočo ploskev močne tektonske prelomnice, vidno na mnogih mestih v strugi Borovniščice. Na mestih, kjer voda polzi čez dolomitne police, porasle z mahom, opazujemo, kako nastaja lehnjak, ki ponekod tvori cele plasti. Na odlomljenih skalah v strugi Borovniščice so vidni preseki školjk megalodontid, ki so mestoma nakopičene v lumakele. Redke plasti glavnega dolomita so sestavljene iz velikega števila nekaj milimetrov debelih koncentričnih tvorb, ki so cementirane s kalcitom kamenotvorne. Koncentrične tvorbe, ki so jih nekateri raziskovalci zamenjevali z algami Sphaerocodium bornemanni Rothpletz, imenujemo onkoide, kamenino iz onkoidov pa onkolitni dolomit. Onkoidi nikjer ne kažejo organskih struktur, zato so v resnici sedimentne, in ne organske tvorbe tipa Sphaerocodium. V plasteh z megalodontidami se tu in tam pojavljajo tudi posamični polži Worthenia solitaria Bennecke, ki so skupaj megalodontidami značilni za norijsko-retijski del triasne skladovnice.
Zaradi tektonske porušenosti kamenin in načina njihovega razpadanja ter zavoljo erozijske moči vode in vetra in svojstvene mikroklime je na območju soteske nastalo več izjemnih geomorfoloških oblik in figur, kot sta skalni osamelec Hudičev zob in naravno okno (škrbina) v Hudičevem zobu, ki obiskovalcem omogočata prelep pogled na Ljubljansko barje. Zanimiv je tudi ob večjih nalivih bučni šestmetrski slap v potoku Šumik pri Brezovici, katerega voda je nekoč poganjala mlinska kolesa, žago in celo električno centralo.

Stevo Dozet 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Borovnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 450
Izšla: 26.06.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Junij 28 29 30 1 2 3 4 5 6 7
28.06.2017
Danes ni dogodkov.
02.07.2017 | Šole in vrtci
Moja lesena igrača
02.07.2017 | Šole in vrtci
Moja lesena igrača
05.07.2017 | Šole in vrtci
Sredi tedna v muzej: Odkrivanje muzejskih zbirk

Bodite prvi pri oddaji mnenja.