V soboto, 21. 1. 2017, smo se s člani PD Borovnica sankali. Bilo je zelo mrzlo jutro. Na koncu vasi Grahovše smo parkirali ob opuščenem kamnolomu. Pripeljala sta se tudi dva avtobusa, polna otrok. Počasi smo se odpravili proti Domu pod Storžičem. Nekaterim malčkom je kmalu postalo težko, drugi si je želel, da bi ga starši vlekli na saneh. Malo smo počakali drug drugega. S ceste smo zavili desno na stezo, ki obide sankaško progo. Na nekaterih delih je bilo strmo. Vsi smo uživali. En malček je bil vesel bombona, drugi je menjal težje sani z lažjimi. Prehitevali smo se s šolarji iz avtobusov. Na vrhu, v koči smo imeli počitek za malico, klepet. Avtobusni otroci so se na čas, vsakih nekaj minut spuščali navzdol. Za zadnjimi smo startali tudi sami. Vožnja naj bi trajala približno 13 minut, je rekel Primož. S hčerko sva bili na istih saneh. Ona spredaj, šefica, jaz zadaj, vidim nič, glavna »bremza«. In sva brzeli, sneg je pršil. Ledeno ni bilo. Veliko sva jih prehiteli, kar je hčerko navduševalo. Hitro je bila "fura" mimo. Na koncu so se otroci še na razne načine, leže na sankah, z rokami, poganjali in iskali klančine, da bi se še malo peljali. Potem pa je bil na dnu zbor za avtobusne otroke in smo se tudi mi zataknili. Sanke čez potok in na mali klanec in smo se še malo vozili, dokler se nismo zbrali vsi. Pa smo si še malo podaljšali sankanje ob zadnjih sončnih žarkih.

Alenka Gabrovšek za mladinski odsek PD Borovnica