Končno je prišel februar in z njim »tradicionalno« sankanje pod Storžičem. Lansko leto sva z mami sodelovala prvič, letos pa se nama je navdušeno pridružil tudi ati.

Pot do Doma pod Storžičem je bila strma, zasnežena in dolga, ampak smo bili vseeno hitrejši od tabornikov iz rodu Sivega volka. Celo pot smo se kepali, na vrhu pa smo se najedli mišk in flancatov, ki nam jih je ponudil prijazen očka. Med malico so odrasli nekaj zakomplicirali z zapiranjem poti, zato smo se hitro zbrali za spust v dolino. Sani sem delil z atijem, ker mami preveč »bremza«. Odločila sva se, da napadeva rekord steze in prve tri ovinke nama je šlo res odlično. A kaj ko sosedove sani niso zdržale pritiska in so šle na pol. Dobesedno. Na srečo je mimo pridrvel prijatelj David z bobom in me je vzel na krov. To je bila vožnja! Večkrat sva zletela s proge, imela dva tehnična postanka, kjer nama je pomagal serviser Marko, pa sva vseeno prišla na cilj tretja. Atija je pobrala mami, ampak očitno je pretežak za to progo, ker so klonile tudi druge sanke. Mami je seveda znorela in ati je takoj kupil nove, dirkalne. Škoda, jaz sem upal, da dobim nov bob. So pa super in drugo leto bomo najhitrejši!

Za PD Borovnica napisal  Filip Milač