Želeli smo obiskati dolenjske gozdove in pozvoniti v cerkvici svete Jere na Trdinovem vrhu, a je bila napoved res, res, res slaba. Na izhodišču smo se odločili, da se raje podamo v bližnje gorenjske gozdove, kjer je bila vremenska napoved bolj optimistična.  No, ni bilo ravno tako. Peljali smo se skozi Golnik, vasico Zgornje Vetrno in parkirali pred Zavetiščem v Gozdu. Lahko bi rekli, da smo prišli z dežja pod kap. Pričakalo nas je megleno, hladno, mokro jutro.  Pa kaj … mi smo se v krogu pozdravili, segreli, poveznili kapuce na glavo … V dolgi koloni smo se počasi vzpenjali skozi »srhljivi« gozd. Čebljajoči, veseli glasovi otrok, trije radovedni kužki, ki so nas zvesto spremljali, prijazni, nasmejani obrazi pohodnikov, ki so se že vračali z vrha Kriške gore … Debela ura je hitro minila in pred seboj smo zagledali obrise koče. »Ej, smo že na vrhu!« Prijeten objem koče nam je prijal. Dobra volja se je le še stopnjevala, saj smo naše želodčke napolnili z dobrotami iz nahrbtnikov in pogreli s toplim čajem. Dežne kaplje so se spreminjale v snežinke. Kakšno veselje! Otroci so bili navdušeni. Hitro smo se oblekli, oprtali nahrbtnike in pohiteli na plano. Še par fotografij in že smo bili nared za spust v dolino. Višino smo hitro izgubljali, še zadnji blatni spust in sprehod skozi vasico Gozd do parkirišča. Uspešen spust v dolino, Kriška gora osvojena, kljukica narejena … V krogu smo si zaželeli lep preostanek dneva in se odpeljali domov.

Za MO PD Borovnica 
Tatjana Pečlin