V nedeljo, 29. 5. 2016, je bilo potrebno zgodaj vstati, kajti odpravljali smo se na prav posebno planino – Dovško rož’co. Pred nami je bila do izhodišča v Dovjem dobra ura vožnje in spremenljivo vreme je kazalo, da smo lahko v popldanskih urah mokri. Okrog devete ure smo se končno zbrali v velik krog in novopečena vodnica pripravnica Ana z ostalimi izkušenimi vodniki nas je prijetno nagovorila in nam predstavila našo pot. Kar 42 planinskih navdušencev je popeljala po začetni poti. Na prvem razpotju smo se razdelili v dve skupini (hitrejša in počasnejša) ter vsak v svojem slogu nadaljevali pot. V odlični družbi smo hitro stopili na rob Dovške planine, ki nam je odprla čudovit pogled na Julijske Alpe. Takrat smo se spet razdelili na dve skupini, ena je nadaljevala pot proti vrhu Dovške Babe, druga je počivala na zelenici Dovške rož’ce, obdane s cvetočimi “ključavnicami” (narcisami), planinci hitrejše skupine pa so se medtem že vračali z visokega roba meje med Avstrijo in Slovenijo. Med potjo smo ta dan srečali veliko oboževalcev gora, saj je kar nekaj skupin slovenskih in tujih planincev osvajalo priljubljeno planino. Ko so se z 1891 metrov visokega vrha vračali še zadnji naši planinci, so se začeli na nebu pojavljati sivi oblaki, zato smo po krajšem počitku kar hitro nadaljevali pot do izhodišča. Ravno ko smo sedli v svoje jeklene konjičke, je začelo deževati in veseli, da nismo bili mokri, smo se odpeljali domov ter v družbi najbližjih preživeli še zadnjih nekaj ur preostalega vikenda.

Tomi in Saša