Kdaj ste začeli kolesariti in katero je bilo vaše prvo kolo?

Verjetno je tega že kakšnih 55 let. Sodeč po potolčenih kolenih na fotografijah. Moje prvo kolo je imelo pedala in sedež, vendar se ga je dalo uporabljati tudi kot skiro. Čistokrvni hibrid, kakršnega nisem sicer zasledil nikjer drugje. Seveda je globoke sledi v kolesarskem smislu pri meni pustil tudi »prvo obhajilni« pony.

Kdaj in kje oz. pri katerem kljub ste se začeli ukvarjati s kolesarstvom kot športom? Kdo je bil tedaj vaš vzor?

Leta 1977 Rogov pony ni več prenesel vseh obremenitev in preskusov, katerim je bil izpostavljen, zato me je oče vpisal v kolesarsko društvo Rog, kjer sem dobil precej bolj trpežno kolo. Vse se je dogajalo brez vzornikov, verjetno je bil največji motiv kolo, ki bo bilo kos mojim mladostnim podvigom.

Ste se preden ste se odločili za kolesarstvo ukvarjali še s kakšnim drugim športom? Kako je s tem danes?

Če govorimo o strukturiranem športu, sem bil, do mojih tekmovalnih kolesarskih začetkov, v športu nepopisan list. Otrok, ki je vsak teden raziskal več svoje okolice, se je vsak dan podil za žogo z vrstniki in zelo malo časa preživel med štirimi stenami. K takratni rutini je spadalo tudi planinarjenje ob koncu tedna s starši in starimi starši. Od polhograjskih do pravih Dolomitov. Takoj po prenehanju s tekmovalnim športom, sem imel leto nič, vendar brez telesne aktivnosti nisem zdržal dolgo. Prišlo je obdobje turne smuke, v zadnjem času pa zopet gibalnemu aparatu prijaznejše kolesarjenje, predvsem z gravel kolesom. In pa vrnitev v Dolomite. Tokrat samo polhograjske.

Kakšne so bistvene razlike v profesionalnem kolesarstvu v času vaših največjih uspehov in danes?

Od moje tekmovalne upokojitve je preteklo že več kot tri desetletja. V tem času se je v kolesarstvu največ spremenilo na področju koles (tehnike), oblačil, prehrane, treninga. Sicer se sam kakšnih velikih sprememb ne zavedam, saj sem vsa ta leta aktiven kot kolesarski trener in se jih zavem šele, ko me nekdo na to opomni. Kar pa je še vedno več ali manj enako kot v mojih časih, pa so poteki samih dirk. Prednost vožnje v zavetrju je vsa ta leta ostala nespremenjena (upam da bi mi tudi Newton pritrdil), kar dela kolesarstvo delno tudi ekipni šport, kjer so zelo pomembne tudi pravilne taktične odločitve.

Katere dosežke bi izpostavili kot najpomembnejše v vaši športni karieri? Kdo so bili takrat vaši največji tekmeci? Kateri so bili najtežji trenutki v vaši karieri?

Zmagal sem dve dirki Alpe Adrija, dve dirki Po Jugoslaviji. Nobena se ne prireja več. Prva je v bistvu predhodnica sedanje dirke Po Sloveniji, zakaj tudi druge ni več v kolesarskem koledarju, verjetno tudi ni potrebno razlagati. Bil sem udeleženec svetovnih prvenstev (10. mesto na cestni dirki leta 1986), olimpijskih iger, Toura, Gira, Vuelte.

Kako gledate na kolesarski šport danes? Sledite poleg tekmovanj na cestah tudi drugim zvrstem kolesarskega športa?

Kot sem že omenil, sem še vedno vpet v tekmovalno kolesarstvo kot trener. Na tem mestu je treba dodati, da samo v cestno. Bil sem 25 let trener v avstrijski kolesarski zvezi in selektor od najmlajših do članskih kategorij. Ker je koledar cestnih kolesarskih prireditev tako intenziven in sem trenutno dejaven predvsem kot vodja avstrijskih, slovenskih in nemških ekip na tekmovanjih, je moja radovednost po kolesarskih dogodkih bolj ali manj omejena na cestno. Uraden naziv za moje delo bi bil športni direktor. Res, tako je zabeleženo celo na licencah, čeprav v tem delu ni ravno veliko direktorskega.

Kaj vam pomeni kolesarjenje danes? Kakšna kolesa imate oz. za katere namene jih uporabljate? Kaj bi svetovali mladim, ki želijo postati uspešni kolesarski tekmovalci?

Imam to srečo, da je moj poklic in moj hobi eno in isto: kolesarjenje. Vožnjo s kolesom pri sebi trenutno vidim predvsem kot najprimernejši način za prepotrebno telesno aktivnost, ki jo vse bolj otežuje sodoben način življenja.  Sam imam v garaži zagotovo preveč koles in se dejansko sprašujem, kakšen finančen zalogaj bi bil, če bi jih moral registrirati tako, kot morajo to narediti v Švici. Seveda pa se bi od vseh koles najtežje ločil od svojega gravlerja – nekoliko starejšega ameriškega okvirja, brez disk zavor (moja najpomembnejša zahteva pri kolesu te vrste) ter brez prisotnosti elektronike.

Kaj menite, kateri so največji izzivi, da kolesarjenje bolj kot do zdaj postane tudi način vsakdanje mobilnosti oz. prevozno sredstvo na delo oz. izobraževanje in po opravkih? Po katerih državah ali mestih bi se morali zgledovati?

Malce hudobno vprašanje ravno na koncu. Kajti če rečem izboljšava infrastrukture, sem verjetno odprl pandorino skrinjico in ne vem, kako bi to temo lahko strnil v samo nekaj stavkov. Mogoče s tezo, ki pa je v mojem primeru trditev (zahteva), da je treba poskrbeti za varnejše kolesarjenje. In največji korak v tej smeri bi bil storjen s prostorsko ločitvijo avtomobilskega in kolesarskega prometa. Tako pristanem pri glavnem vzgibu za moje kolesarjenje po Ljubljanskem barju: daleč od vsakdanjega prometa.

Kdo bi nam lahko bil za zgled?

Pravijo, da Nizozemci. Zagotovo! Vendar sem videl tudi Dansko in Kopenhagen in tam bi prav gotovo imeli pravi odgovor. Če sem malo pošalim, tam verjetno razmišljajo, kako bi koga prepričali, da kakšen dan v tednu ne obremenjuje kolesarske infrastrukture s kolesom. Zelo zgledno je za kolesarje poskrbljeno (v obliki kolesarskih stez in poti) v Nemčiji in Avstriji. Paradoksalno pa mi tovrstni objekti v Italiji niso ravno padli v oči. Svetla izjema je seveda kolesarska pot od Trbiža do Gradeža. Razveseljivo pa je, da se ta pot dejansko začne že na Jesenicah.