Končno sončna sobota. 25. maja smo se s planinskimi navdušenci odpravili v konce, kamor ne zaidemo prav pogosto, v Čičarijo. No, Slavnik smo že obiskali pozimi in spomladi. Nanj smo se povzpeli iz Skadanščine. Tokrat smo pot nadaljevali skoraj do hrvaške meje, do zaselka Zagrad. Od prijatelja vodnika smo izvedeli za zanimivo krožno pot, na kateri obiščeš kar tri tisočake, vrhove s prav posebnimi imeni. 

Sprehodili smo se skozi vas, med travniki, mimo ograde s konji. Eden nas je prišel pozdravit kar na pot, ki nas je peljala skozi gozd. Po krajšem vzponu smo prišli na prostran travnik s pisanim cvetjem. Izstopale so narcise, ki so kot preproga prekrivale travnato površino. Pred nami je bil prvi cilj. Stožčast vrh Ostrič s 1054 metri nadmorske višine nam je nudil čudovit razgled in udobne kamne za malico. Po daljšem postanku smo se spustili in čez travnik nadaljevali v zavetje gozda. Pot je bila razgibana. Zanimiva vrtača, posuta z večjimi skalami, »pošitimi« s krpami mahu, je privabila navdušenega očka, jamarja. Ni se mogel upreti skušnjavi, in je oprezal za kakšno luknjo, breznom … no, več sreče prihodnjič. Skupaj smo nadaljevali do manjšega gozdnatega sedelca, kjer kažipot usmerja desno na Medvižico in levo na Razsušico. Vzpeli smo se na Medvižico, 1081 metrov visok vrh s skalnato, z globokimi razpokami razbrazdano »glavo«. Uživali smo v poplezavanju, a previdnost vseeno ni bila odveč. Starejši otroci so pokazali prave plezalne spretnosti, male ročice in nožice pa so potrebovale malce pomoči. V daljavi Slavnik, Kamniške in Savinjske Alpe, Brkini …