Srbija, Rajac, 6.- 8.10. - Napoved je bila dež. Odpravili smo se v petek zgodaj zjutraj. Rajši bi bila doma. Spodbudila me je naklonjenost Tatjane in Primoža, ki sta me sprejela v svoj avto do Ljubljane. Srbija se je zdela uboga, deževna. Ob prihodu so nam postregli s kruhom in soljo ter rakijo ali sokom. Kruh je bil tako kot bi buhtelne napekel v polžu in je vsak odlomil en buhtel. Bilo je za cel avtobus nas Slovencev in veliko Srbov z rdečimi majicami in napisi v cirilici. Tudi Makedonci so imeli enotne majice.

Naše PD sta zastopali dve ekipi. Seniorji, nad 18 let in veterani, nad 45 let. V obeh kategorijah smo bili odlični, najboljši izmed Slovencev. Seniorji so bili četrti v skupni uvrstitvi, mi pa peti, v konkurenci dvanajstih in desetih ekip. Prvič sem sodelovala v nočni orientaciji. Se pa nista nočna in dnevna tako razlikovali, ker je bila podnevi zelo gosta megla. K sreči pa ni padalo.

V nedeljo zjutraj je bila podelitev. V kategoriji juniorji (nad 15 in pod 18), smo Slovenci zasedli prvo in tretje mesto. Poslušali smo slovensko himno. Druge so bile vse srbske, ker so povsod zmagali Srbi. Pet naših fantov se je drenjalo na stopnici. Nekateri so gledali v našo zastavo. Nebo je bilo modro. Popolnoma se je zjasnilo.

Izmed ekip je bilo veliko moških ekip. Srbi so bili še posebej dobri. Tudi v našem avtobusu so bili v glavnem moški. Nastane tekma, pomembna je hitrost, ne več toliko kolegialnost, pustolovščina, narava, opazovanje. Kopali smo se po srbskem trnju, blatu, visoki praproti, megli, mimo velike kmetije, kjer je imela gospa vrečko z gobami in je komentirala vreme: »Užas«. Videli smo veliko marel (gobe) in šipka.

Ko smo se na poti za nazaj z avtobusom spuščali s planote Rajac, smo se srečali s kombijem, ki se nam je umikal in pristal v odtočnem kanalu ob cesti, krepko nagnjen. Naši fantje so ustavili šoferja in tekli ven porinit kombi. V tretje je šlo. So pa morali stopiti v jarek poln slabih jabolk in vode. So si potem otresali čevlje. Srbski šofer je odprl okno, pomahal in dejal: »Hvala prijatelji!«.

Druga stvar, ki je bila na poti proti domu, še v Srbiji. Vidim na cesti ležati človeka do pol pokritega s črnim polivinilom. Zraven pa mlaka krvi. Nekdo je fotografiral kolo. Avto s pajčevinastim prednjim steklom. Znervirana žena v rumenem jopiču ob policistu. Kako nas smrt gleda, stoji ob nas in čaka. Vsak trenutek mi postane dragocen.

Gotovo je izkušnja, ki si jo zapomnim. Klepet s svojimi, šale, objem, povezanost balkanskih držav, kljub… Lepota človeka, ki zmore. Hvaležnost.

Za PD Borovnica, Alenka Gabrovšek