Zbralo se nas je kar precej, čeprav sem mislila, da nas ne bo toliko zaradi odpovedanega sankanja. Otroci smo se hitro navdušili nad ledenimi svečami, ki so visele v bližini. Pred začetkom pohoda smo se vsi zbrali v krogu in za ogrevanje zaigrali bans o medvedku. Odpravili smo se na prav nič zahtevno pot. Snega sploh ni bilo tako zelo malo in čeprav se iz njega ni dalo narediti kepe, je bil prav pripraven za igro. Metali smo si ga za vrat, se "mavžali" in igrali, da sneži, ko smo ga vrgli v zrak. Med hojo smo se lahko tudi malo drsali po poti in čez potoke. Se je pa tudi zgodilo, da led ni bil dovolj trden in smo potem malo čofotali. Potok na srečo ni bil visok več kot dvajset centimetrov. Višje kot smo šli, več je bilo snega. Na koncu smo se nekateri že prav jezili, zakaj nismo s seboj vzeli sank. Dobra novica je bila, da je bil v koči zakurjen kamin. Nadenj smo lahko obesili vse mokre stvari in se tudi sami pogreli. Saj smo bili kar mokri. Malo od potu, pa tudi od snega za vratom in na obrazu. Ko smo se pogreli in pomalicali, smo se še malo razgledali po okolici, nato pa zapeli našo himno in se spustili v dolino. Ven smo potegnili vse vreče, ki jih nismo nujno potrebovali. Otroci smo se nato na poti nazaj povsod, kjer je bilo kaj naklona, usedli na vreče in se sankali. To je za tiste bolj vztrajne pomenilo bolečine v trtici, saj smo se zadrsali tudi čez kakšen kamen, pa nič zato. Uživali smo tudi zaradi Luka, saj nas je z veseljem potiskal. Na cilju smo ponovno zapeli himno in zaigrali bans En medvedek, nato pa se razšli. Mislim, da vsi z dobrimi vtisi.