V krogu smo se pozdravili, prešteli. Naša četica je tokrat štela 33 udeležencev. Kljub turobnemu jutru nam dobre volje ni manjkalo. Sprva smo se vzpenjali po kolovozni poti. Pri odcepu, ki vodi do planine Osredek, so nas pozdravili konji na paši. Na tem delu naj bi se nam vrh odprl v vsej svoji veličini, s strmimi travnatimi pobočji in gruščnato grapo v sredini, imenovano Slevška roža. Vendar je to čudovito sliko prekrivala gosta megla. Malce več pozornosti in pazljivosti je bilo potrebnih na ozkih stezicah in čez debelo uro smo dosegli planino. Mogočna lipa, ki se bohoti sredi planine, je bila ovita v sivino. Klop, mokra od obilnega dežja prejšnjega dne, je ostala prazna.  Pomalicali smo kar stoje in v svoje dnevnike pritisnili nov žig. Povzpeli smo se še do sedla in  namesto čez razgledno Planjavo nadaljevali po prijetni stezici skozi gozd do sedla pod vrhom. Nismo sami vztrajali v turobnem dnevu. Kar nekaj planincev se nam je še pridružilo na vrhu, a nihče ni tako dolgo vztrajal in čakal obljubljenih sončnih žarkov kot mi.  No, dvakrat nam je pa le pomežiknilo. Otrokom je bilo sicer vseeno, zaposleni so bili s »pospravljanjem« suhih vej po gozdu. Z nekaterimi smo se spustili še do bivaka, ki pa je že v bolj slabem stanju. Spet smo žigosali dnevnike, spraznili nahrbtnike in jo mahnili v dolino po krajši, strmi poti, kar po pobočju Kamniškega vrha. V krogu smo se poslovili z našo himno in si zaželeli lep preostanek dneva.

Za MO PD Borovnica

Tatjana Pečlin