Ko smo naredili uvodni krog v vasi Adergas, smo stali v megli in zeblo nas je. Z bansom A rusti ša ša smo se malo ogreli. Pogumna štiriletnica je z zemljevida razbrala, da je do prvega počitka zelo kratka pot. In res. 32 pohodnikov nas je tako hitro doseglo kapelico z zvončkom želja, da smo pomislili, da bi nadaljevali. A je bilo kar prav, da smo se ustavili. Smo malo popili. Obetal se nam je čudovit dan. Pot »mimo klopce« nam je odpirala pogled v megleno dolino. In ko smo stopili na travnike, smo obnemeli. Zasnežene Kamniške gore – Kočni, Grintovec, Kalški greben, Krvavec – so bile kot na dlani. Pod nami megleno morje, nad nami modro nebo. Do cerkvice ni bilo več daleč. Tam smo pomalicali. In ko je začelo sonce greti, so se otroci razživeli, da smo jih komaj zbrali za eno skupinsko fotografijo. Še bans Konj je sledil pred sestopom. Čez Dvorjanski hrib. Grebenska steza. Razgledi. Nad vasjo Dvor smo se spustili v meglo. Ta del je bil za petošolca najboljši, za mamico z malčkom na hrbtu pa malce neprijeten. Obkrožili smo grad Strmol in se spraševali, kateri kip predstavlja Ksenijo in kje je vendar njen hišni ljubljenček krokodil. Starši in otroci so me prijetno presenetili, ko so se brez pomisleka odločili, da vsi skupaj prehodimo še zadnji del poti, nazaj v Adergas. Saj je bila kar prijetna: skozi gozd, mimo ribnikov in še po cesti. Tu pa je že posijalo sonce. Hvala Ani, Tatjani in Primožu za pomoč, staršem za potrpežljivost, najstnicam za odlično vzdušje in otroci, bravo! Odlični hodci! Se vidimo na naslednjem izletu!

Kristina Suhadolnik