Nikoli ne sprašuj ...

Pa smo le dočakali tisti 18. maj, ko je bil načrtovan izlet vaščanov Zabočevega. Destinacija, to se zdaj tako reče in se sliši precej nobel, je bila Bela krajina. Avtobus nas je prišel iskat v našo vas. Ampak, glej ga zlomka, bil je precej velik ali pa prostor premajhen. Pri obračanju je odletel kos ogledala. Seveda smo bili vsi pametni, kako bi moral voznik obrniti, moral bi sem, potem pa v rikverc tja, pa malo naravnost. Ob debati smo se vkrcali. To je bil prvi dogodek. Drugi se je zgodil takoj za tem. Sosedov pes je pritekel in se pokakal na županovo dvorišče. Direktno pred našimi očmi. Seveda smo ga vsi gledali, on pa nas. No, začelo se je kar pestro. Le kaj se bo še zgodilo, ker v tretje gre rado, smo se spraševali. Mogoče bomo dobili pri kosilu mrzlo juho in toplo pivo. Potem smo speljali. Organizator Drago nas je vse lepo pozdravil. Na Pakem smo ugotovili, da sta dva sedeža prazna. Kdo manjka? Tišina. Dva izletnika manjkata. No, fino! V tretje gre rado! Z grozo smo ugotovili, da nismo pobrali največjega sponzorja piva v okviru praznovanja 1. maja in kresovanja. Obvestili smo šoferja, da bi bilo hudo lepo, če bi se vrnili nazaj v Borovnico in pobrali še dva potnika. Voznik je brez besed obrnil. Očitno je navajen vsega hudega in odpeljali smo se nazaj do četrtega ovinka. Izletnika sta mirno sedela pred hišo in čakala. Sicer ne vemo, od kdaj, ampak OK. No, zdaj pa bo! Gas in gremo!

Med pogovorom in smehom smo se pripeljali do meje na Jugorje, kjer se začne svobodno belokranjsko ozemlje. Od tu naprej veljajo belokranjski zakoni. Pri Badovincu smo popili nekaj kapljic zdravil in kavo, nekateri so si kupili pasoš, pomalicali smo tisto, kar smo imeli s seboj in smo šli naprej. Mimogrede smo pobrali še vodiča, čistokrvnega Belokranjca, ki nam je ob prijetni vožnji povedal veliko zanimivega. Prva postaja je bila Rosalnica. Tam živi in ustvarja gospa Mojca. V prekrasnem ambientu so nas na mizah čakale same dobrote. Simpatična Mojca peče zelo, zelo dobre piškote in seveda belokranjske pogače, kar nam je tudi praktično prikazala. Ženske smo gledale, kako mesi testo, moški pa malo više v njene balkone. Sori, sama je tako rekla. Halo! Zakaj pa ne bi tudi moški gledali, kako se mesi? Človek bi jo kar vzel s seboj domov, kakor smo vzeli piškote in belokranjske pogače, ki smo jih kupili. Vsi smo bili nad obiskom Rosalnice navdušeni. Ob določeni uri smo se odpeljali naprej v Metliko. Za kulturni del potovanja smo si ogledali prekrasno galerijo, ki sta jo Metliki podarila gospa Vilma Bukovec, zelo znana operna pevka, in njen soprog, znani kirurg dr. Vinko Kambič. Bilo je kaj videti. Zbirka najboljših slovenskih slikarjev od impresionistov naprej. Ogled galerije je bil seveda strokovno voden, tako da smo slišali marsikaj zanimivega.

Ravno v času našega obiska Metlike se je tam odvijal vsakoletni sejem Vinska vigred. Seveda smo iz kulture zelo hitro preskočili tja. Povsod stojnice z vinom, spominki, okraski, čevapčiči in glasbo. Dobili smo voljno in se po skupinah razpršili po sejmu. Ženske smo seveda letele k nakitu, moški pa so nas počakali pri najbolj obiskanem objektu – stojnicah z vinom. Belokranjci so zelo ponosni na svoja vina. Pri njih je nepojmljivo, če si naročiš pivo. V bistvu ga sploh ni. V gradu ima Metlika svoj muzej. Nekateri smo slučajno našli vhod v muzej, medtem ko smo iskali vhod v vinoteko, kjer so točili vina za pokušino. Obiskali smo seveda oboje. Če je kdo kaj kupil na sejmu, ne vem, videlo pa se je, da je bilo vino zelo dobro. Dobre volje in v precej toplem vremenu smo se odpeljali v šolo, nekam bogu za hrbtom, v hribe, v Radovico. Tam stoji osnovna šola Brihtna glava, ki jo je ustanovil najbolj znan Belokranjčan Toni Gašparič. Vrnili smo se v leto 1950, v drugi razred. Učilnica je opremljena s podobo našega dragega Titeja in portreti znanih Slovencev. Stara tabla, lavor z vodo. Majhne klopi in še manjši stolčki so bili še iz prejšnjih, sivih časov. Ko je zvonilo, smo šli v razred. Učenci smo bili stari od treh let naprej, najstarejša učenka pa jih je štela 77. Vmes pa vsi ostali letniki in odtenki las. Vprašanja so bila resna, odgovori pa večkrat nepravilni, vsaj za naše pojme. Neukrotljivi smo zaradi neprimernega vedenja klečali na koruzi, eni so risali prašičke na veselem stroju, dve sošolki sta se stepli, potem smo imeli pevski zbor z dirigentom, nekateri pa so bili popolnoma tiho in so bili na koncu odlični. Jasno! Ker niso nič rekli, se niso zmotili. Potem si pa lahko odličen. Tudi včasih ni bilo pravice za vse. Učiteljica je bila precej glasna in vsevedna. Po enourni zabavi in spraševanju smo dobili spričevala. Nekateri 2. razreda seveda nismo izdelali. Smeha in dobre volje je bilo veliko. Ko smo prišli iz šole, je pred njo že čakal avtobus z novimi učenci.

Malo je začelo rositi, potem pa še deževati, ko smo prišli do enega najlepših izvirov v Sloveniji, izvira reke Krope. Ura je bila že prava za pozno kosilo ali zgodnjo večerjo, zato smo se hitro odpravili v gostilno Pezdirc v Semič. Še zadnji kozarci avtohtonega vina, skupinsko fotografiranje in krenili smo na pot proti domu. Vodiča smo pustili tam, kjer smo ga pobrali in se odpravili na avtocesto. Domov smo se pripeljali mimogrede. Polni lepih spominov in doživetij smo prišli v Zabočevo. Vrnili smo se vsi. Seveda tu še ni bilo konec. Finale je bil pri Mateju v ta veliki garaži. S seboj smo imeli piškote gospe Mojce, nekaj pa so spekle naše pridne vaščanke. Prve besede so bile hrepeneče: »Končno en pir!« Eni so ostali pri vinu. Bilo je lepo. Vaščani smo pokazali in dokazali, da smo lahko dobri prijatelji in še boljši ljudje. Bravo, Zabočevo! Na tem mestu se v imenu izletnikov zahvaljujem organizatorju Dragu za vse, kar je naredil za dobro počutje in lep izlet. Anketa, katero smo izpolnili na avtobusu, je pokazala, da gremo drugo pomlad na Primorsko. In za konec še razlaga naslova članka. NIKOLI NE SPRAŠUJ Belokranjca, ali ima CVIČEK. Menda takoj dobi ošpice.

Slavica Marta Ošab