Avtomobile smo parkirali nad Trebanjskim gradom, ki tu stoji že od okrog leta 1000. Mogočno stavbo je zob časa že pošteno načel. Eden izmed zadnjih lastnikov gradu je bil v začetku 19. stoletja Friderik Baraga, ki ga je med drugim kot misionarja zaneslo med Indijance v Ameriko. Pohodna pot, po kateri smo dosegli vrh, nosi njegovo ime. Zakorakali smo v gozd, kmalu prečili avtocesto in se povzpeli po strmih stopnicah ter spet nadaljevali skozi gozd. Tam pa blato, samo blato … Razgibana pot nas je pripeljala do Velike jame. Nadeli smo si svetilke in raziskovanje se je pričelo: sprva skozi nižji rov v večjo dvorano, sledil je ožji, nižji rov do velike dvorane s preduhom. Vau, super! Bi kar še ostali, a čakal nas je še vrh, zato smo prišli na svetlo. Malce smo se spustili, nato pa povzpeli še do Male jame. Njen vhodni del je širši, višji in se kmalu zoži v zelo ozek rov, ki se strmejše spušča, zato smo nadaljnje raziskovanje opustili. Spet smo nadaljevali po blatni poti. Gojzarji so bili že pošteno težki in korak nič kaj stabilen. Kmalu smo dosegli vas Vrhtrebnje in po petih minutah še vrh. Čakala nas je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Potrebne je bilo malce iznajdljivosti, da smo lahko žigosali dnevnike, saj je bila blazinica suha, naša pa je ostala doma. Sledila je težko pričakovana malica. Peščico udeležencev je zamikal prostrani travnik, ki smo ga izkoristili za igro. Ko so se še ostali naužili dobrot, so nas poklicali in skupaj smo se spustili do kamnitega obeležja 15. poldnevnika. Pri njem stoji sončna ura, na kamnitem podstavku pa bronasti relief Slovenije, na katerem je označen potek 15. poldnevnika. Od tu se nam je ponujal razgled na dolino Temenice in okoliške dolenjske hribe. Ker nas je jama tako navdušila, smo sklenili, da se vrnemo po isti poti in jo še enkrat obiščemo. Razigrani otroci so imeli s svetilkami toliko dela, da ideja o poslušanju drobnih kapljic in gledanju teme ni bila izvedena. No, morda prihodnjič. Čas je hitro minil in z malimi raziskovalci smo morali spet na svetlo. Ja, čakal nas je le še spust čez blatni dol do gradu. Dobre volje smo se v krogu poslovili, z našo himno pa smo pohod zares zaključili. Se vidimo!

Za MO PD Borovnica Tatjana Pečlin

Foto: Primož Pečlin