Kaj je vranični prisad?

Vranični prisad je bolezen, ki se pojavlja pri govedu, ovcah, konjih in prašičih, manj pogosto pa pri drugih domačih živalih. Pojavlja se tudi pri divjih živalih. Okužba pri človeku je izredno redka. Tveganje za pojav bolezni pri človeku predstavlja neposreden stik z okuženimi živalmi. Večinoma se pri ljudeh pojavi kožna oblika. Bolezen se pojavlja zlasti na močvirnih področjih in tam, kjer potoki in reke občasno poplavljajo. Bolezen ponavadi izbruhne v poletnem času, ko so živali na paši. Povzročiteljica je paličasta bakterija Bacillus anthracis, ki v neugodnih razmerah, zlasti ob stiku z zrakom, tvori spore. Spore so izven gostitelja zelo odporne in lahko v okolju preživijo tudi več let. V zemlji se lahko ohranijo več kot deset let, če so izpostavljene sušnemu okolju pa preživijo dve leti. Iz zemlje, kamor je bila nekoč zakopana poginula žival, okužena z bacilom vraničnega prisada, lahko spore prinesejo na površino deževniki ali talna voda, potem pa jih po površini razširi deževnica. Trava, seno, slama itd. utegnejo biti na območjih, tako imenovanih distriktih vraničnega prisada, kontaminirani s sporami. Živali se v glavnem okužijo, ko zaužijejo spore bacila s krmo ali jih popijejo z vodo. Možna je tudi okužba preko poškodovane kože, poškodb v ustih in žrelu. Okužene živali izločajo povzročitelja preko vseh izločkov, ki jim je primešana kri, v iztrebkih, urinu in izcedku iz nosa.

Znaki okužbe z vraničnim prisadom

Ko bacili vdrejo v organizem, se najprej namnožijo na kraju samem, potem pa zelo hitro preidejo v kri, kjer se močno razmnožijo in živali zelo hitro poginejo. Bolezen lahko poteka tudi počasneje, z nekajdnevno vročinsko boleznijo, ki se pojavi nenadoma, brez pravega vzroka. Čas od infekcije do pojava kliničnih znakov je največ pet dni, pri ovcah se prvi znaki lahko pokažejo že po 24 urah. V najhujši obliki pride do nenadnega pogina pri na videz zdravi živali, ki pade po tleh. Na ustih in nosu se pojavi krvava pena, iz zadnjične in vaginalne odprtine pa teče čista kri. Pride do težav pri dihanju, krčev ter posledično do pogina zaradi paralize dihalnega centra. Ta oblika je najpogostejša pri ovcah. Pri govedu pride najpogosteje do nenadnega povišanja telesne temperature (40° C do 42° C), pospešena sta dihanje in srčni utrip. Žival je utrujena, ne je, ne prežvekuje, ne daje mleka. Pride do krvave driske, močno pordečenih vidnih sluznic, krvavitev skozi zadnjično odprtino, oteklin v žrelu itd. Žival po nekaj dneh pogine. Pri konjih se bolezen kaže v dveh oblikah: žrelna, za katero je značilna močna oteklina v predelu žrela in vratu vse do prsi, ter trebušna, za katero so značilni hudi krči (kolike). Pri prašičih se vranični prisad največkrat pojavi v žrelni obliki, ki se kaže z oteklino pod čeljustjo in po vratu. Kožna oblika je pri živalih zelo redka. Na koži se pojavijo mehurčki rumene ali rjavo-rdeče barve, napolnjeni s serozno ali krvavo vsebino. Lahko se oblikujejo tudi boleče in trde otekline, ki se spremenijo v razjede. Pri tej obliki je možna tudi ozdravitev živali. V začetni fazi se lahko bolezen zdravi z visokimi dozami antibiotikov.

Kako ukrepati ob izbruhu epidemije

V primeru nenadnega pogina ali hude vročinske bolezni, je potrebno vedno pomisliti tudi na vranični prisad. Takšne živali se nikakor ne sme zaklati ali je izkožiti na licu mesta, saj se na ta način v zemljo sprosti ogromna količina spor, ki za nadaljnja desetletja kontaminirajo tisto območje.

Ker gre za zoonozo, je potrebno o pojavu vraničnega prisada obvestiti zdravstveno službo. V primeru da se pri živalih pojavi sum na vranični prisad (nenadni pogin, hudo vročinsko stanje, kolike pri kopitarjih itd.), mora imetnik živali o tem nemudoma obvestiti veterinarja, ki bo sum potrdil ali ovrgel. V primeru potrditve suma, mora veterinar, ki sum postavi, o tem nemudoma obvestiti pristojni državni organ, ki z odločbo odredi ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni. Za preprečevanje vraničnega prisada je najpomembnejša ozaveščenost ljudi in izvajanje drugih preventivnih ukrepov:

-         izolacija na novo kupljenih živali;

-         izolacija bolnih in brejih živali;

-         zagotavljanje zdravstveno ustrezne pitne vode in krme;

-         zagotavljanje ustreznih higienskih razmer v objektih za rejo in drugih prostorih;

-         zagotavljanje higiene pri porodih in molži;

-         preprečevanje vnašanja povzročiteljev v rejo;

-         ustrezno ravnanje s trupli, odpadki, gnojem in gnojnico;

-         čiščenje in razkuževanje (razkuževalne bariere, higiena rok, obleke, opreme, prevoznih sredstev ...)

-         zaščita vodnih virov na območju gospodarjenja.

Damjan Debevec, foto: DD