V sklopu projektov Tedni kulturne dediščine in Medgeneracijsko branje smo v skupino Medvedki povabili naše babice in dedke. Ker smo si želeli čim bolje spoznati, kakšno je bilo življenje otrok nekoč, smo to lahko slišali iz prve roke.
Prvi, ki nas je obiskal, je bil moj dedek, dedo Lojze. Otrokom je povedal, kako je bilo pred 80 leti, ko je bil on star toliko kot otroci in vprašanj jim kar ni zmanjkalo. Da pa smo se še lažje vrnili v njegov čas, nam je skuhal ajdove žgance in jih zabelil s kislo smetano. Te žgance smo potem jedli iz glinenih skled, vsi iz ene, tako kot nekoč.
Druga nas je obiskala Marcelova babi, babi Radika. Pokazala nam je, kako se plete iz volne in pri tem pripovedovala otrokom prigode iz svojega otroštva. Prebrala nam je še par starih basni. Skupaj pa smo potem tudi spekli piškote. Ti so bili še posebej dobri, saj so otroci pomagali gnesti, valjati in jih oblikovati.
Naslednji obisk je prišel iz Koroške. Prišla sta Erazmova babi Dragica in dedi Janez in s seboj sta imela zares veliko starinskih predmetov. Predstavila sta vsakega posebej. Otroci so bili še posebno navdušeni nad še delujočim radijem in pa nad kavnimi mlinčki. Prinesla sta jih več vrst in smo jih tudi preiskusili, dokler ni zadišalo po kavici.
K nam je prišla tudi Urbanova babi Irma. Najprej so imeli otroci kar nekaj vprašanj za njo. Predvsem jih je zanimalo, s čim se je igrala in kaj je počela kot otrok. Potem pa smo se posedli za mizo in iz sadja ustvarjali duhce, bučke in pajke. Z največjim veseljem smo pohrustali vse do zadnjega.
Kot zadnjo pa smo medse sprejeli Mašino babi Darinko. Najprej smo izvedeli, kakšno je bilo njeno otroštvo, potem pa smo se kar usedli za mizo in poprijeli za delo. Skupaj smo namreč pekli buhtlje. Opazovali smo jo, kako je valjala ter razrezala testo in pripravila vse sestavine. Vsak je naredil svojega in kako zelo so nam šli v slast, saj so se nam kar topili v ustih.
Te dnevi so bili za otroke nekaj posebnega in vsi skupaj smo zelo uživali, se naučili veliko novega in se tudi najedli. Še enkrat bi se radi zahvalili vsem dedkom in babicam za njihov čas in dobro voljo. Upamo, da se še kdaj podružimo.

Barbara Grom