Pravi čudež je, da smo Slovenci kot majhen narod obstali, kljub temu da smo bili od Karantanije dalje ves čas del neke druge države. Ohranili in tudi razvijali smo svoj jezik in kulturo, ohranili svojo identiteto. Zato so lahko pogumni Slovenci združeni v koaliciji Demos leta 1990 in 1991 izkoristili ugoden zgodovinski trenutek in stopili na negotovo pot gradnje samostojne države Slovenije. Tudi narod je podprl to odločitev in skupaj smo dosegli cilj, ki so ga rodovi pred nami le sanjali.
Mnogi se še spominjamo sreče in vesele vznesenosti ob razglasitvi samostojnosti na večer 26. junija 1991. Samo tisti večer so bile menda dovoljene sanje, ker smo se naslednjega dne že zbudili v kruto realnost – napad JLA oziroma poskus izničenja razglasitve samostojnosti. Vendar pa si narod ni pustil vzeti dosanjanih sanj. Na srečo so bili tudi protagonisti osamosvajanja pripravljeni na ta scenarij. Teritorialna obramba iz bivšega sistema je bila preoblikovana v vojsko, ki je bila sposobna upreti se agresorju – JLA. Vemo, da je tudi narod stal trdno na svoji plebiscitni odločitvi, saj so bili primeri, ko so bili ljudje pripravljeni z golimi telesi braniti samostojnost Slovenije – dogodki v Pekrah 23. maja 1991 in v Vipavski dolini 26. junija, da ne govorim o tem, kako so mnogi brez pomisleka svoje tovornjake žrtvovali v barikadah.
Največja skrb in problem braniteljev mlade države je bilo orožje. Ravno ob nastopu prve demokratično izvoljene Demosove vlade je bilo z ukazom JLA Teritorialni obrambi odvzeto orožje, ki ni bilo last JLA. Nabavljeno je bilo namreč s finančnimi sredstvi občin.
Ta problem je bil rešen drugi dan vojne, popoldan, ko je načelnik štaba specialne brigade MORiS major Jože Prvinšek dobil obvestilo, ki je povzročilo kar malo panike, saj je presegalo vsa pričakovanja načrta, imenovanega Nabava.
Najbolj znana enota TO je bila Specialna brigada MORiS. Rekli so jim kar »specialci«. Izvedli so kar nekaj odmevnih akcij. 21 fantov, Borovničanov, Vrhničanov in okoličanov je sestavljalo 2. vod izvidniške čete MORiS, njihov vodja pa je bil Rok Hrovatin. Določeni so bili za delovanje na domačem terenu, v Borovnici in okolici. Fantje so leto ali dve pred agresijo odslužili vojaški rok. Bili so izvidniki, protidiverzanti ali v vojaški milici. Stari so bili med 20 in 25 let.
Skladišče JLA Strmec v Brezovici pri Borovnici je bilo največje skladišče orožja JLA v Sloveniji. Izvidniški vod je prvi dan vojne, 27. junija popoldan, dobil ukaz, naj zbirajo informacije o skladišču, opazujejo morebiten odvoz orožja iz skladišča in po možnosti zasežejo kakšen tak transport. Ko je poveljnik Rok izpostavil možnost zavzetja skladišča, če bi se pokazala taka prilika, je sicer dobil od nadrejenih »zeleno luč«, vendar s pridržkom, naj ne tvega življenj.
Drugi dan vojne, 28. junija, je izvidniški vod ujel dva vojaka, ki sta šla iz skladišča v civilni obleki proti Borovnici. Odpeljali so ju v Gasilski dom na Bregu. Zasliševali so ju ločeno. Po zaslišanju so pred njima zaigrali prej dogovorjen scenarij. Rok je bil brezsrčni vodja, ki je grozil, da bo TO z Vrhnike raketirala in uničila skladišče s stražarji vred, če se ne predajo. Drugi izvidniki so ga držali nazaj, naj poišče še kakšno drugo možnost, vendar se poveljnik ni omehčal. Tako je sprovociral enega od ujetnikov, ki je rekel, naj ga peljejo nazaj v skladišče, da bo on prepričal vojake v predajo …
To je samo en del zgodbe, zgodbe, v kateri je 21 specialcev obvladalo 35 vojakov JLA in to brez žrtev, s pravo taktiko, strategijo in pogumom. Tudi nadaljevanje zgodbe je tako napeto in zanimivo kot prvi del. V petek, 16. junija, ob 17. uri bomo na kraju dogajanja pripravili slovesnost, po slovesnosti pa druženje z akterji zgodbe, ki so v odločilnih trenutkih sprejeli odgovornost na svoje rame v smislu: »Ne kar mora, kar more - to mož je storiti dolžan!«
Prav gotovo vas, ki to berete, zanima nadaljevanje tega enkratnega podviga pogumnih fantov, zato ste prijazno vabljeni, da se dogodka udeležite.
Pripravljalni odbor
