Mici Kessler je na ta svet privekala v Novem mestu, 12. maja 1890, v naročje materi Mariji iz družine Trenz z graščine Draškovec pri Šentjerneju ter očetu Alojziju, ljubljanskemu sodnemu svetniku. Imela je še tri mlajše sestre: Ano, Vero in Slavo. Leta 1906 so se preselili v Ljubljano. Na njihov dom, Rimsko cesto 12, so spomladi naslednje leto povabili ravno z Dunaja prispelega Ivana Cankarja. Slovitega pisatelja ter poslanskega kandidata socialdemokratske stranke so želeli osebno spoznati. Čaj pri Kesslerjevih pa je bil za našega Ivana usoden, saj se je tedaj do ušes zaljubil v 17-letno Mici, dijakinjo III. letnika višje dekliške šole ljubljanskega liceja. Minute za druženje so jima bile še posebej zaradi nadzora matere Marije skopo odmerjene. Pisatelj je zato izkoristil vse priložnosti za srečanja, med drugim jo je potrpežljivo čakal pred licejem in nato pospremil domov. Po neuspešnih volitvah pa se je moral vrniti na Dunaj, k zaročenki Štefki Löfflerjevi. Z Mici je ohranil pisni stik in o »roži čudotvorni, daljnožarki« tudi mnogo premišljeval. Vključil bi jo bil v farso Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, a je to storil le deloma pri ustvarjanju Jacinte. O tem je pisal Mici: »Svoje čustvo poznam, Vaše oči, Vaš obraz, Vaše kretnje, toda Vaših besed sem slišal komaj sto; in komaj boječ slutim, kaj je v Vašem srcu.« Decembra istega leta se je vrnil v Ljubljano, na ogled premiere Pohujšanja. Iz lože se ji je priklanjal v parter in ji poslal »šopek rdečih nageljnov«.
Prvi poljubi v soju kresne noči
K njej se je vrnil prihodnje leto, ko je že snoval povest Novo življenje. Manjkalo je le še nekaj poglavij. Enega od teh je z njo doživel na kresni večer, 23. junija 1908, ko sta se s kočijo skrivaj popeljala od Micinega doma na Bleiweisovi (danes Prešernovi) 4 po Večni poti okoli Rožnika. Mici se je bojda zdelo premalo zvezd, nakar so se pričeli v noč prižigati kresovi »od svete Ane do Rožnika, od Preserja preko Borovnice in Vrhnike do Ljubljane … Zemlja gori, zvezde so jo zapalile!« Goreči so bili tudi poljubi, ki sta si jih ono noč izmenjala. Avgusta sta izlet s kočijo ponovila na Bledu, kjer so imeli Kesslerjevi vilo v Zaki pod Osojnico. Malo po tem je mater zaprosil za Micino roko in doživel gladko zavrnitev: »Cankar, rada Vas imam - ali za zeta Vas ne bi hotela.« Povest je izšla malo zatem, a je Mici ni razumela, kot tudi ni razumela posvetila njej na koncu zbirke novel Za križem, ki je izšla leto pozneje. Bila je mlada, neizkušena, vse bolj je v njem videla velikega pisatelja in dobrega prijatelja, ne pa intimnega sodruga. Cankar se je tega zavedal bolj, kot bi si želel priznati. Po »begu« z Dunaja k bratu v Sarajevo leta 1909 je družini Kessler posvetil povest Kurent. Ob vrnitvi v Ljubljano je najprej stanoval v Hotelu Tivoli, nato se je za dlje časa preselil na Rožnik.
Mici postane učiteljica v Borovnici
Julija 1910 je Mici maturirala na državnem učiteljišču. Ker se je borovniški učitelj Franc Trošt s 1. oktobrom 1910 pridružil vojakom kot enoletni prostovoljec, je c. k. okrajni šolski svet istega dne na njegovo mesto z dekretom imenoval Mici Kessler. Službo je nastopila 2. oktobra kot pomožna učiteljica. 1. novembra je kot začasna učiteljica prevzela III. b-razred. Kdo ve, kakšna čustva so prevevala našega pisatelja, ko jo je obiskoval v Borovnici. Tu je bilo nekdaj bivališče njegovega strica Šimna, občinskega in sodnega glasnika, ki je razglase prebiral na tistem kamnu pred stavbo društva upokojencev. Taistega strica, ki je Ivana med bivanjem v Ljubljani pretepal in celo vrgel na cesto zaradi neplačevanja najemnine. Borovnica je tudi rojstni kraj Antona Majarona, njegovega dobrega prijatelja iz študijskih dni, ko so se kot mladi literati zbirali v Literarnem klubu pri Edru v dunajskem predmestju Ottakring, ljubkovalno imenovanem tudi »klobasarski klub«. Majaron je bil tisti, ki je znamenitemu dr. J. C. Oblaku, Cankarjevemu kolegu iz dijaških dni, pokazal borovniški Pekel. V času Micinega učiteljevanja je bil že močno uveljavljena turistična atrakcija. Kdo ve, ali je romantično sotesko s slapovi Cankar kdaj obiskal v njeni družbi. Vemo pa, da je v Ljubljani po pisateljevi smrti potekala vroča razprava, ali bi omenjene soteske ne kazalo poimenovati po njem. Nazadnje so se odločili za Rožnik.
Ostali so spomini
S koncem šolskega leta je Mici odšla na delovno mesto v Ljubljano, pozneje v Bohinjsko Bistrico in nazadnje na Jesenice. Cankar jo je še naprej rad obiskoval, srečala sta se celo pri njegovem edinem planinskem vzponu, na Vršič. V Tičarjevem domu in okolici sta preživela tri čudovite dni. A tedaj je že bil oddan učiteljici Mileni Rohrmann. Skupaj sta nekoč obiskala vilo Kesslerjevih na Bledu, kjer je Cankar v spominsko knjigo zapisal: »Hudiča, kako je lepo na svetu! Ivan Cankar. In lahko bi še vse lepše bilo, če bi človek ne bil taka kla-a-ada. Taisti.« Mici je leta 1919 izstopila iz učiteljske službe in se poročila z Miho Čopom, veteranom balkanskih vojn in borcem za severno mejo. Leta 1914 si je s Cankarjem delil celico v zaporu na ljubljanskem gradu. Kot carinik se je veliko selil. Tako sta najprej živela v Tržiču, nato na Rakeku in nazadnje na Jesenicah. Ves svoj prosti čas je posvečal sokolstvu, smučanju in alpinizmu. Deset let je bil predsednik alpinističnega kluba Skala. Po njegovi smrti se je Mici preselila nazaj v Ljubljano, v Rdečo hišo na Poljanskem nasipu. Njun sin edinec Miha je s šestnajstimi leti stopil k partizanom in 1944 padel v bojih z Nemci pri Mozirju. Njo so zavoljo sodelovanja z OF večkrat zaprli, nazadnje v Ribnici, kjer jo je osvobodila napredujoča jugoslovanska armada. Umrla je 23. februarja 1962 in je pokopana na ljubljanskih Žalah. Grob Čopovih je na seznamu zaščitenih. S postavitvijo spominske klopi Mici Kessler v središču kraja se je tudi Borovnica pridružila dolgi vrsti občin, ki so se v Cankarjevem letu poklonile spominu na največjega pisatelja slovenskega naroda.
Damjan Debevec, foto: Cankarjev album, BV
