Mlajši in najmlajši člani gledališke zasedbe borovniškega kulturnega društva, Šotki, so decembra prikovali pozornost najzahtevnejših vaških kritikov, se pravi otroške publike, z igrico Dobrosrčno ptičje strašilo. Jedro dogajanja decembrske igrice se je vrtelo okrog ptičjega strašila (Jan Kržič), ki je sredi žitnega polja po najboljših močeh podilo lakomne vrane. No, drugače niti ni moglo biti, saj kdo je pa že videl strašilo hoditi … razen seveda v Čarovniku iz Oza … In se najprej pri osamljenem strašilu oglasi zajček (Matic Pristavec), ki je slišal za bližnjo lisičjo gostijo, na kateri naj bi bil zaželen kot glavna točka večera oz. večerje. A strašila tisti trenutek ne zanima nič bolj kot to, da bi mu nekdo vendarle obrnil list v knjigi, ki jo je na polju izgubila kmetova hči. Zajček bi mu pomagal, a mora bežati pred prihajajočo lisico (Iza Wallner). Ta seveda nima zajčkovih manir, od vseh vrlin ji še najbolj teče ostri jezik. Z njim se poloti strašila, s kremplji pa si prisvoji knjigo. A črke ji ne gredo preveč od tačk, zato si jo sklene strašilo malce privoščiti. Podoben sklep napravi tudi mimoidoči pujsek (Jošt Kržič). V njuni pripovedki se zajček splazi lisici za hrbet in pobegne na varno v brlog. Lisici takšen konec seveda nikakor ni povšeči, še posebej, ker se to zares pripeti. Kregu naredi konec pujsek, ki knjigo meni nič, tebi nič gladko pohrusta, podobno usodo pa napove lisici, ki zato urno zapusti prizorišče. Igrice je bilo morda s tem konec, presenečenja za najmlajše pa še ne, saj so si z vztrajnim klicanjem na oder priklicali še belobradega možaka s košem slaščic.