V začetku decembra je vendarle prispelo težko pričakovano nadaljevanje sage o borovniških smerokazih. V križišču Ljubljanske in Miklavičeve ceste je zrasel železni kolos, na njem pa so zasijali trije edinstveni smerokazi, ki so popotnika usmerjali v center Borovnice, k stebru borovniškega viadukta in v sotesko Pekel. In kaj je tu edinstvenega, boste vprašali ... Morebiti to, da so ga na navedene lokacije usmerjali preko Mavčeve doline. To seveda ni nemogoče, zgolj malce nenavadno za naše kraje, ki še niso tako turistično razviti kot kaka sredozemska mesteca, kjer lokalni vodiči prišleke radi popeljejo na želeno destinacijo malce naokoli. Tako obiskovalci vidijo več, kot so sprva načrtovali, pa tudi svoje mošnjičke med potjo krepko olajšajo. Sledeč našim smerokazom turisti resda ne bi kaj prida razvezovali mošnjičkov, bi pa (po najkrajši varianti) obiskali ''Mavčev ranč'', Jelenski viadukt, potoček Zakotek, Jelensko jamo, nekdanjo čistilnico lokomotiv, Staro postajo in si Borovnico ogledali z razgledišča nad stebrom. Do Pekla je potem še daleč, a bi bili še vedno na pravi poti. In zakaj vse v pretekliku? Ker so smerokazi, tako kot so se pojavili, tudi izginili. Ostal je le železni kolos, ki predrzno kaže roge. Komu? Zlobni jeziki pravijo, da kar izdelovalcem tabel, ki so pred Sokolskim domom župnijsko cerkev olepšali s črko ''š'', osnovno šolo pa z dodatno veliko začetnico. A to že ni več področje turizma, temveč bolj šolstva. Osnovnega, namreč.

Damjan Debevec, foto: DD