Gospa Bogdana, kako ste, kako preživljate dni?
Te dni v glavnem delam copatke, sicer pa imamo vsak dan telovadbo in druge dejavnosti. Nedavno nas je obiskal tudi Vili Resnik, imamo tudi srečanja z našimi otroki iz vrtca. Ravno zdaj smo imeli delavnice, ko smo izdelovali sadje. So zelo prijetni in živahni, zelo lepo je z njimi in so prava popestritev doma. Ni dolgo tega, ko so imeli tudi plesni nastop. Vedno je kaj. Ko je ena oskrbovanka odšla v drug dom, smo imeli manjšo poslovilno zabavo. V sobi imam sedem orhidej, ki mi tudi dajo veliko dela. 
Drugače pa rada izdelujem rože iz krep papirja in tudi v našem dnevnem prostoru poskrbim za okrasitev z ozirom na letni čas. Zdaj imamo npr. sončnice, za božični čas pripravljam božične zvezde. Imam zelo prijetne sostanovalke, prijateljice in če imam kaj časa, z njimi igram Človek ne jezi se in druge družabne igre.  

Smem vprašati, koliko let štejete?
Dopolnila sem 86 let. 

Kako se počutite v teh letih?
Zaenkrat kar dobro. Vesela sem, da še kaj naredim in to me nekako izpolnjuje. Sem v dobrih odnosih z vsemi, uslužbenci so dobri in prijetni. Če potrebuješ kaj resnega v zvezi z zdravstvenim stanjem, pa imamo zdravnika. 

Ste že dolgo v tem domu?
Maja je bilo šest let. Dve leti sva bila skupaj z možem, zdaj sem štiri leta sama. Prej sva imela stanovanje s spalnico, dnevnim prostorom, kuhinjo in kopalnico, kot neko garsonjero.  

Kako ste se takrat odločili, da boste šli v dom, je bila to za vas težka odločitev ali je to enostavno dozorelo v vas?
Ja, zelo težka. Hčerka je zaradi najinega stanja vztrajala, da greva v dom. Ker je bilo preveč obveznosti zaradi pregledov. Bom iskreno povedala, na začetku sva prav jokala in hotela nazaj domov. Ampak sva se kar navadila. Je bilo pa težko, ker sva 20 let hodila na Bled na vikend, kjer sva vse delala sama, od jutra do večera, in potem sva morala vse to pustiti. Mislila sem, da bo mož še težje prenašal, ker je on živel za tisto hišo. A se je kar prilagodil. Moraš sprejeti to, kakršna je situacija. 

Torej vam danes ni žal, da ste tukaj?
Ne, ni mi žal, sem preskrbljena. Otroci redno prihajajo, skupaj praznujemo rojstne dneve, za božič me povabijo na večerjo. Vedno smo v stikih. Mi izpopolnijo tisto praznino. Tudi vnuki in dva pravnuka. Nekako sem se vživela v to in mislim, da je tukaj pravo mesto zame. Dom je prijeten, svetel, prostoren, tudi sostanovalci so v redu. 

Kaj bi rekli tistim, ki se odločajo za dom, pa so mogoče v skrbeh, kaj jih čaka?
Mislim, da se moraš postaviti v tisto situacijo v kateri si, ker veš, da ne more biti tako kot je bilo, ampak sprejeti tisto, kar je. Tako si olajšaš življenje. Ena gospa tukaj je vedno jamrala, da nič ni dobro, ne hrana, ne prostori, ne postrežba. Je kmalu umrla, od same žalosti. Se pač moraš sprijazniti s tem. 

Pojdiva malo na spomine na vašo otroštvo in mladost. Iz kje izhajate?
Sem prava Borovničanka. Oče je Štekalov, je pri Majaronovih v tovarni nabavljal les. Mama je bila iz Bezuljaka, bilo je 12 otrok in kmalu je šla s trebuhom za kruhom. Tako je tudi ona kmalu prišla k Majaronovim za pestrno. Varovala je otroke, imeli so jo izredno radi. Potem sta se z očetom poročila, imam tudi starejšo sestro. Oče je bil zaprt v Reniči in Gonarsu, domov je prišel ves shujšan in bolan. Komaj se je malo opomogel, so ga ubile bombe v prvem napadu na Borovnico. Oče je tekel v zaklonišče, ampak ga je bombni izstrelek zadel direktno v srce. Mama je tako ostala sama z nama, dvema dekletoma.
Kasneje smo stanovale v Niževcu, pri dobrih ljudeh, pri Korošcevih. Bilo je skromno in še zdaj se spomnim, kako smo skupaj jedli pri veliki skledi ajdove žgance. Bili so zelo dobri. Potem smo se preselile v Borovnico nad Petričevo trgovino, nad njo smo imele stanovanje. Kasneje je mama s pomočjo drugih zgradila skromno hišo, sledil je študij v Ljubljani in kasneje poroka. Ostala sem doma, sestra pa je bila v Kostrevnici pri Litiji v službi, kjer je učila. Na Bledu sva z možem kupila parcelo in tam preživela veliko časa, kjer sva z veseljem delala. Imela sem zelenjavni vrt, skalnjak, ribnik, hiša je počasi nastajala. Bolezen pa naju je prehitela, mož je dobil gangreno, odstranili so mu nogo, težko sem skrbela zanj. Ni bilo druge rešitve in hčerka nam je priskrbela dom tukaj v Notranjih Goricah. 

Kako pa sta se spoznala z vašim možem Alojzem Močnikom?
Spoznala sva se na morju, tam je potekal tečaj s telovadnim društvom, on pa je bil tam tudi s telovadnim društvom iz Trnovega. Pet let sva skupaj hodila, potem pa so se rojevali otroci. Do 30. leta sem imela vse tri otroke. Učiteljski poklic zahteva napor, zato mi je mama pripomogla, da je kuhala in naredila še marsikaj.  

Torej, bili ste učiteljica …
Razrednega pouka. Službovala sem naprej v Preserju, kasneje v Borovnici, nato še v Prulah. Povsod imam zelo lepe spomine, lepo smo se razumeli s starši in otroki. Tudi v Ljubljani je bila lepa naklonjenost in hvaležnost. Ko pa zdaj gledaš stanje, človek ne more verjeti, kaj se zdaj dogaja. V lepem času sem bila. Se pa z mojimi, ki sem jih prvo leto učila v Preserju, še slišimo. Nedavno so me povabili na večerjo, ena učenka mi je prinesla tudi volneno deko. Pridejo tudi na obisk, imamo redne stike. 

Vaš mož, g. Alojz, pa je bil po poklicu?
Elektrotehnik. Bil je zelo dober organizator in imel je široko znanje, zato je bil vodja projektive v Iskri. Bil je glavni tehnični vodja projekta avtomatike proge v Turčiji. Sem bila štiri leta takrat z njim tam in doživela marsikaj lepega in zanimivega. Turki so do tujcev izredno ljubeznivi. 

Potem je bil izvoljen za župana ... 
Ja, leta 1998 in kasneje še 2004. Osem let je županoval, leta 2006 je zaključil kot župan. 

Kako je ta čas vplival na vas, ko ste bila “prva dama” Borovnice? 
Bilo je zelo naporno. Moj mož ni nič olepševal, povedal je tako kot je, to pa za politika ni. Moraš malo po ovinkih povedati. Zato je imel kar nekaj nasprotnikov in zato je bilo stresno. Tudi zame.  

Katere so bile vaše najljubše dejavnosti, ko ste bila še aktivna v Borovnici? 
Kot mlada sem živela za telovadbo, veliko sem delala vaje na bradlji. Tudi folkloro sem plesala in še zdaj mi pravijo, koliko sem gibčna. Aktivna sem bila tudi v Društvu podeželskih žena Ajda, veliko smo štrikale, kaj spekle ... 

Vem, da sta bila z možem redna nedeljnika pri sveti maši. Že od nekdaj? 
Dokler je bil sistem komunističen, učiteljice nismo smele k sveti maši, vse je bilo treba narediti na skrivaj. Tudi sin Uroš ni šel k prvemu svetemu obhajilu v Borovnici, ampak v Dravlje. Takrat tudi sama nisem hodila v cerkev v Borovnico, ampak v Preserje. Ko se je to sprostilo, sem redno hodila. Moja mama je bila verna in je tudi ona peljala otroke v cerkev.  

Kako pa je poskrbljeno za versko oskrbo tu v domu? 
Vsak petek imamo sveto mašo, ob torkih imamo tudi molitveno skupino. Ko je bil še mož, je župnik prišel tudi k nama v stanovanje. Veliko poslušam tudi Radio Ognjišče, ki ima res bogate vsebine. Vsak večer zmolim svojo molitev, največkrat se zbudim ob petih zjutraj in z radiem molim rožni venec. Ob nedeljah gledam sveto mašo na Gold TV, zvečer pa poslušam razmišljanja Martina Goloba. S stanovalko si izmenjava tudi revijo Ognjišče in tednik Družina, tako da v glavnem sem kar na tekočem. Mi pa vera veliko pomeni, mi je nekako v uteho. Sem prepričana, da kdor je veren, je res bogat. To zaupanje je res pomembno.  

Na kaj ste najbolj ponosni v življenju?
Vesela sem, da so družine mojih otrok zelo dobre, odgovorne, skoraj vsi vnuki imajo zaključene fakultete. To me zelo navdihuje in me opogumlja, da lahko mirno zaspim, brez kakšnega kamna na srcu. 

Kaj bi dejali današnji generaciji mladih, ki v večini razmišlja v duhu, da se nič več ne splača?
Da bi bili z malim zadovoljni. Da ne bi vladal samo denar, ampak, da so pomembni družina, prijateljstvo ... Da bi res skrbeli za zdravo družino in da bi imeli zdravo kmečko pamet. Mislim, da so včasih preveč zahtevni. Ampak jih razumem, mlade bombandirajo z vsemi neumnostmi.  

Povejte še kaj o vaših rožicah ... 
Dve leti nazaj so prišle v dom gospe, ki so nas učile izdelovati rožice iz krep papirja. Sem bila kar priročna in sem hitro obvladala, hitro sem naredila kakšen šopek in ga postavila na mizo. Smo naredile nageljčke, spomladanski žafran, božične zvezde vrtnice, mak ...  Iz 400 rožic sem naredila tudi velik srček, približno mesec dni sem to izdelovala. To delo z rožicami in izdelovanje copatkov me nekako izpolnjuje.  

Kaj bi povedali bralcem Našega časopisa, ki so tudi vaši znanci?
Želim jim vse dobro, naj se veselijo vsakega novega dne.

Rok Mihevc.