Naša Ana je privekala na svet pred stotimi leti, 20. novembra 1916, v Bučni vasi na Dolenjskem, očetu Francu in materi Frančiški Korbar v varni objem. Ravno pravi čas, da se je lahko poslovila od presvitlega cesarja Franca Jožefa, ki je zaprl oči dan zatem. Bilo ji je dve leti, ravno dobro je shodila in začela spoznavati svet, ko se je za vedno poslovila stara Avstrija in je za kratek čas nastopila država SHS, ki jo je že kmalu zamenjala kraljevina, pozneje preimenovana v Jugoslavijo.
Veselile so jo knjige in želela je končati meščansko šolo, a nenadno ji je umrla starejša sestra in družina je odločila, da jo omoži z ovdovelim svakom. Tam je posvojila nečakinjo Jožico in leta 1935 povila hči Ivanko. Veselje ob mladem življenju pa sta že v kratkem zamenjali žalost in skrb, saj je mlada nevesta v tistih letih ovdovela. Kot že toliki pred njo se je morala podati s trebuhom za kruhom. Svet se za mlado mater ni kaj prida zmenil, saj je imel že s sabo dovolj dela. Izbruhnila je druga svetovna vojna. Prišla in odšla je italijanska kraljevina, prišel in odšel je tretji rajh, nastopilo je novo obdobje druge Jugoslavije.
Ana je v Ljubljani dobila zaposlitev pri železnici, kjer je spoznala ljubezen svojega življenja, železničarja Ivana Branclja z Laz pri Borovnici. Kmalu po poroki leta 1947 so se z Ivanko preselili na »Primoževo« domačijo, ki je tedaj še nosila prvo številko na vasi. Janez je na novi železniški postaji v Borovnici, ki je bila dograjena ravno ta leta, prevzel službo kretničarja, Ana pa je doma gospodinjila in kmetovala. 

Hči Ivanka je medtem dokončno »ogulila« borovniške šolske klopi in padla je odločitev za nadaljevanje šolanja v Novem mestu, kjer je bila na železniški postaji leta 1952 priča zažigu škofa Vovka s strani podivjane drhali. Železnica pa je tudi drugače zaznamovala njeno življenje. Na vlaku je spoznala svojega bodočega moža Pavleta Šviglja iz Ohonice, ki se je po poroki priselil na Laze. Anin drugi zakon resda ni bil obdarjen z otroki, a je kljub temu imela polne roke dela z Ivankinimi tremi fanti in celo dvojčicama. Mala »Primoževa« hiša je že pokala po šivih, zato sta se zet in »botrček« – kot so vnuki radi klicali deda Ivana, lotila gradnje novega doma in ga do leta 1963 spravila pod streho. Življenje jim resda ni bilo z rožicami postlano, a bili so na svojem.
V zadnjih desetletjih socialistične Jugoslavije je Ana zopet šla v službo, tokrat kot vzdrževalka Likovega samskega doma v Borovnici. Nekdanji stanovalci še pomnijo, kako je znala ob najmanjšem neredu na hodniku v prav vojaški maniri postrojiti mlade, življenjskih moči prepolne fante in može. Delo je pustila po možganski kapi svojega Ivana in je zanj skrbela pet let, vse do leta 1985, ko se je za vedno poslovil. Nastopil je čas upokojitve in skrbi za novo generacijo, sedaj že pravnukov in pravnukinj. Kar deset jih je prišlo na svet v času, ko se je poslovila stara država in vzbrstela mlada Slovenija. Prešlo je tudi razvpito 20. stoletje in vstopili smo v novo tisočletje. Pravnuki in pravnukinje so si spletli svoja gnezda, drugi jih še pletejo. Na praznovanju jubilejnega, stotega rojstnega dne je bilo prisotnih že šest prapravnukov oziroma prapravnukinj, eden je bil še na poti.
Najstarejšo občanko sem seveda vprašal, kaj mora človek jesti, da dočaka sto let, pa me je le debelo pogledala, odmahnila z roko: »Kaj bi rad, bejž, bejž ...« Nisem se vdal, zastavil sem vprašanje malce drugače, kaj je njej dobro jesti. »Vse, kar mama prinese na mizo,« me je prav na kratko odpravila in mi za povrh postregla še s pesmico iz krajev njenega otroštva.

Damjan Debevec, foto: DD