Po nekajletnem premoru, iz vsem znanih razlogov, smo se sošolci Ema, Miro in jaz odločili, da ponovno organizramo obletnico valete. Tokrat je to srečanje potekalo nekoliko drugače kot v preteklih letih. Odločili smo se za celodnevni izlet, potepanje po Beli in Suhi krajini. Skupaj smo dopolnili seznam naših sošolcev, nekaterih žal nismo našli, in po pošti vse povabili na to srečanje. Beseda je dala besedo in Ema je odlično pripravila program našega izleta.
V soboto, 4. novembra, smo se v jutranji megli zbrali na želežniški postaji v Borovnici, kjer nas je že čakal kombi s sošolcem Tonetom, ki se je prijazno ponudil, da bo tudi naš voznik. Kombi je imel vso potrebno opremo, tudi tekočo »prvo pomoč«. Veseli snidenja smo nazdravili in se odpeljali na težko pričakovano potovanje.
Najprej smo se ustavili na Muljavi, kjer smo v gostišču Pri Lili popili jutranjo kavico ter se seznanili s pripravljenim programom.
Nato nas je pot vodila v vasico Radovico, kjer smo se udeležili učne ure v šoli Brihtna buča, ki jo je ustanovil pokojni humorist Toni Gašperič, znan po oddaji Veseli tobogan in teti Mari. Šola ima svoje prostore v dvestopetdeset let stari stavbi. V stilu šestdesetih let opremljeni učilnici nas je sprejel učitelj Jože. Govori se, da ima ponarejeno diplomo, a mu tega do sedaj še nihče ni dokazal. S palico v roki je »zaigral« šolsko uro takratnega časa. Na humorističen in poučen način nam je predstavil kulturno dediščino Bele krajine. Pri pouku smo sodelovali tudi učenci; po tabli smo risali domače živali, rože, morje ... seveda je učitelj vse skritiziral. Na koncu smo dobili spičevalo z smešnimi ocenami; zgodovina Bele krajine 1 (zadostno), lepopisje 4 (dobro), ročne spretnosti 4 (manj dobro), petje in glasba 3 (zadostno), vedenje 3 (odlično). Učitelj s spričevali nekaterih učencev ni bil zadovoljen, zato jih je pozval na popravni izpit naslednje leto. Nasmejani do solz smo obljubili, da se vidimo na popravnem izpitu. Morda.
Naslednji postanek je bil v Metliki, v belokranjskem muzeju. Tega so odprli leta 1951, nameščen pa je v Metliškem gradu, ki stoji v starem delu Metlike. Sprejela nas je kustosinja in nas popeljala skozi zgodovino tega kraja. Muzej skrbi za premično kulturno dediščino Bele krajine in ima tri stalne razstave: razstava v Metliškem gradu, ki prikazuje življenje tukajšnjih ljudi, druga je spominska zbirka Otona Zupančiča v Vinici in tretja Krajevna muzejska zbirka v Semiču. V galeriji smo si ogledali tudi donacijo akademika prof. Dr. Kambiča in njegove soproge Vilme Bukovec Kambič. Zbirko sestavljajo umetniška dela in kulturno zgodovinski predmeti. Posebno mesto v zbirki pripada dvanajstim delom enega najbolj uspešnih slikarjev – Zorana Mušiča.
Ker je bil čas kosila, smo se iz belokranjskega muzeja odpravili v Klasinec v gostišče Kapušin, kjer so nas postregli z odličnim avtohtonim kosilom.
Naslednja postaja je bila grad Žužemberk, kamor smo, zaradi del na cestišču, prispeli s krajšo zamudo. Na vhodu gradu nas je potrpežljivo čakala turistična vodička ga. Mirka in nas popeljala na ogled ene od najslikovitejših srednjeveških trdnjav na Slovenskem. Grad in njegovi ostanki se mogočno dvigajo na strmem skalovju nad reko Krko. V poletnih mesecih tu potekajo tudi kulturne in glasbene prireditve. Ga. Mirka nas je nato odpeljala še v grajsko klet, nas postregla s kavo in njihovim avtohtonim vinom. Ob prijetnem klepetu nam je pokazala tudi rožice, narejene iz krep papirja, ki jih v sklopu aktivnosti tamkajšnjega turističnega društva izdelujejo njihovi otroci. Seveda smo za svoje boljše polovice te rožice tudi kupili. Dan se je prevesil že v temo, zato smo se polni vtisov in dobre volje odpeljali še na Vrhniko, v gostišče Mantova, kjer smo zaključili svoje celodnevno druženje. Obljubili smo si, da bomo naslenje leto ponovili srečanje, a na drugem delu Slovenije.

Jana Čanžek