Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
6°C
SOB.
22°C
4°C
Oceni objavo

Memorandum

Dogovor med Republiko Slovenijo in Občino Bohinj o prihodnosti Triglavskega narodnega parka na območju občine Bohinj

Triglavski narodni park je bil ustanovljen leta 1981 z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (ZTNP, Uradni list SRS, št. 17/81 (18/81 popr.), 42/86, RS, št. 8/90, 35/01, 110/02-ZGO-1), hkrati z ustanovitvijo pa s ta se definirala tudi območje in velikost Triglavskega narodnega parka.

 

Leta 2010 je bil po večletnih željah in težnjah lokalnega prebivalstva sprejet nov Zakon o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1, Uradni list RS, št. 52/10). Novo sprejeti zakon je definitivno poskrbel za pravna izhodišča za zavarovanje i n upravljanje TNP, ni pa upošteval zahtev lokalnega prebivalstva po razvoju in posredno o pogojih za življenje znotraj parka. Trditev, da je sprejeti zakon priložnost za ljudi, ki živijo v parku se do d anes še ni izkazala za resnično, saj zakon v ničemer ne prispeva k dvigu življenjskih pogojev, prav nasprotno, življenjske pogoje le otežuje.

 

Leta 1981, ko je Zakon o TNP posegel v turistično območje Bohinja, ki je obsegalo smučišče Vogel, Bohinjsko jezero in njegovo obalo, vasi Ribčev Laz, Stara Fužina, Koprivnik, Gorjuše in Goreljek, je v tem turistično razvitem območju zaradi sprejema Zakona o TNP razvoj zastal. Do tega je žal privedlo tudi sistemsko oviranje države preko Javnega zavoda TNP. Do leta 1981 smo imeli Bohinjke in Bohinjci takrat sodobni smučarski center Vogel, veliko visokocenovnih hotelov, urejeno ribogojnico pod Pršivcem, urejeno kopališče na Veglju, urejeno čolnarno, urejen prireditveni prostor Pod Skalco, kvalitetne državne ceste, v vaseh normalno izvajanje turizma in kmetijstva, planine, ki so v poletnih mesecih živele in prispevale k gospodarskemu razvoju in še bi lahko naštevali. Slika po 30 letih »vladanja« Javnega zavoda TNP je danes žal drugačna.

 

Smučišče Vogel stagnira ali še celo nazaduje (obljube o DLN za Vogel so nerealne, saj bi pol leta po sprejemu Zakona o TNP minister moral sprejeti sklep o pričetku priprave, do danes se ni zgodilo nič). Nekdaj bohinjske hotele je država prodala kvazi tajkunu Zmagu Pačniku. Ti sedaj že leta propadajo, v nekaterih najemniki nudijo ponudbo, ki v primerjavi z ostalimi hoteli ni kvalitetna. Prireditven prostor Pod Skalco propada in nič več ne nudi kvalitetnih prireditev, kopališča ni več, propadla je tudi ribogojnica pod Pršivcem. Čolnarna služi le še za shranjevanje ladje Bohinj, vsi ostali privezi za čolne so stihijsko razporejeni po obali Bohinjskega jezera.

 

Goste, ki so včasih bivali v Bohinju po več tednov, so zamenjali enodnevni gosti ob konicah sezone, ko je omogočeno kopanje v jezeru, s čimer povzročajo velike probleme s parkiranjem svojih avtomobilov, za njimi pa ostane veliko smeti, ki jih morajo delavci Občine Bohinj vsakodnevno odstranjevati. V obdobjih, ko smučanje ali kopanje ni mogoče, bohinjska turistična destinacija izgublja znatna sredstva. Dejstvo je, da se v Bohinj večina ljudi hodi kopat in smučat, tistih, ki bi hodili zaradi lepe narave, je zelo malo. Izven-sezonski meseci ne prinašajo dodanih vrednosti. Kljub našemu trudu in razširjanju turistične ponudbe, kot so festival alpskega cvetja, festival pohodništva in festival ribištva, se je izkazalo, da z ekonomskega vidika le-ti prinašajo prekomerne stroške, dohodki pa so zelo slabi.

 

Iz zgoraj navedenega sledi, da lokalno prebivalstvo zahteva bistvene spremembe meja Triglavskega narodnega parka. Dejstvo je, da si država ne more privoščiti tako dragega parka. Naj spomnimo, da je leta 1981 park edino v Bohinju posegel v takrat razvito turistično destinacijo, ki se zadnjih 32 let sistemsko uničuje v prid divjine. Živeči človek je v parku nepomemben, kar se odraža tudi skozi dejstvo, da mu je Zakon o Triglavskem narodnem parku prekomerno omejil uživanje lastninske pravice (de facto nacionaliziral premoženje), hkrati pa ohranil iste davčne obremenitve. Lastniki nepremičnin v parku za omejitve, ki jih določa ZTNP-1, ne prejmejo pravične odškodnine, poleg tega pa tudi niso deležni davčnih oprostitev, četudi premoženje v TNP ne prinaša dohodkov, ki bi upravičevali plačilo davka. Skratka, ni nobenega nadomestila za omejitev pravic, kot jih imajo ljudje izven območja parka.

 

Prav tako je nedopustno, da je sedež parka izven njegovega območja. Javni zavod TNP se je v zadnjih letih kadrovsko »oborožil« i n njihovo delo je nam živečim v parku neznano. Edino, kar nam je znano, je dejstvo, da so znova in znova prijavljali povečini domačine, ki niso uspeli (ker so v parku) pridobiti gradbenih dovoljenj, zaradi česar je danes številka črnih gradenj zelo visoka. Vprašanje je, kaj počne več kot 60 zaposlenih v Javnem zavodu TNP. Vprašanje nasploh je, zakaj je država ustanovila državno inštitucijo imenovano Javni zavod TNP in jo locirala izven parka ter zaposlovala večinoma ljudi, ki živijo izven območja parka. Naše mnenje je, da je namen predvsem v tem, da Javni zavod TNP prebivalstvo, ki živi znotraj parka, nadzira in mu jemlje še tistih nekaj malih pravic po razvoju.

 

Vprašanje je tudi, kaj je delo Javnega zavoda Triglavski narodni park. V vseh 32 letih delovanja Javnega zavoda TNP bi lahko na prste dveh rok našteli projekte, ki so jih uspeli izpeljati v tem obdobju. Dejstvo pa je, da noben od teh projektov ni prispeval k dvigu gospodarske rasti ljudi, ki živijo v parku, ampak ravno nasprotno, še dodatno jih je oviral pri njihovem razvoju.

 

Zaradi tega je ocena, da je treba spremeniti Zakon o Triglavskem narodnem parku, s strani Občine Bohinj korektna in tudi smiselna, saj je dejstvo, da park ne more segati v območje, kjer živi prebivalstvo, kjer se opravlja gospodarska dejavnost in kjer je že leta in leta tradicija turizma. To, da je park posegel v območje turistične destinacije, je bila v letu 1981 posledica politične odločitve takratnega vodstva (po tem, ko so si naredili vikende v območju parka), da se znotraj parka prepove prav vse, kar je komercialnega in kar prispeva k dvigu dodane vrednosti (gospodarstvo). V zadnjih letih se je žal to pokazalo kot pritisk države na to okolje, predvsem na del Bohinja, ki leži znotraj parka, prav z namenom, da Bohinj postane podaljšana roka Bleda, ki je zelo dobro turistično razvit, Bohinj pa se počasi umika iz področja razvitega turističnega območja nazaj v divjino.

 

Pravilno in smiselno je seveda tudi, da se definira, kaj pravzaprav novi zakon prepoveduje, da se lahko določbe zakona prenese v prakso, da se jasno pove in pokaže, da se v Bohinju v smeri turizma ne sme razvijati ničesar. Dobro je govoriti o trajnostnem turizmu, vendar pa se je potrebno vprašati tudi, kaj sploh je trajnostni turizem. Ali je trajnostni turizem to, da se uničujejo vsi komercialni subjekti? Ali spadata pod turizem tudi kmetijstvo in gozdarstvo? Ali je mogoče, da na osnovi trajnostnega turizma območje znotraj parka postane divjina, ki jo bodo hodili opazovat enodnevni obiskovalci, ki bodo verjetno prenočevali na Bledu, v Bohinju pa jih bomo spremljali v tistih mesecih, ki so že tako ali tako turistično obremenjeni, izven sezone pa bo Bohinj stagniral ali pa bo celo propadal? Lahko bi navedli tudi cel kup problemov, vendar je pravilno, da se ob pregledu memoranduma, ko bomo šli od točke do točke, pri vsaki točki opredeli, kaj je smiselno in kaj ne.

 

Ne želimo govoriti o tem, da Triglavski narodni park ne predstavlja prednosti za Bohinj, seveda jih, vendar pa želimo Bohinjke in Bohinjci živeti na vhodu v Triglavski narodni park, le-ta pa naj bo omejen na območja, ki imajo elemente parka. Potrebno se je zavedati, da v tem območju živijo ljudje, ki bivajo v vaseh, ki so urbane, naseljene in urejene z infrastrukturo in zagotovo ne bi smele spadati v območje TNP. To območje spada izven meja parka in potrebno je izkoristiti to prednost, da Bohinjci živimo na vhodu v TNP. Vendar pa ostaja dejstvo, da imamo Bohinjci eno Bohinjsko jezero, imamo en Slap Savica, da imamo en Vogel in da želimo od tega tudi kvalitetno živeti.

 

Prav tako je potrebno povedati, da je novi Zakon o TNP omejil (dejansko nacionaliziral) privatno lastnino, ob tem pa se seveda ni nihče vprašal, kaj bo dovoljeno lastnikom in kako bodo lahko gospodarili s svojo lastnino. Absurdno je, da jim je trenutno prepovedano gospodariti s svojo lastnino. Če se to ne pojasni, bodo Bohinjske planine izumrle, saj bodo ljudje opuščali to dejavnost. Naj izpostavimo še drug nesmisel, da ljudje ne smejo gospodariti tudi s svojimi gozdovi. Strinjamo se s tem, da se nad gozdno mejo prepove kakršno koli gospodarjenje, do gozdne meje, pa bi morali dopustiti tudi gospodarjenje z gozdovi.

Zaradi tega menimo, da so naše pobude v okviru memoranduma legitimne in zahtevamo, da jih država upošteva. Vztrajamo pri tem, da se zakon ponovno pregleda in se ga dopolni ter spremeni v členih, ki so neživljenjski in ne omogočajo normalnega razvoja lokalnega prebivalstva.

 

Sprememba zunanje in notranje meje TNP in sprememba zakonskih določil


Na pobudo predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja je Občina Bohinj pripravila predloge za spremembo Zakona o Triglavskem narodnem parku, ki so po mnenju Občine in občanov potrebni za nemoten razvoj in življenje v Bohinju.

 

Osnoven razlog za zahtevo po spremembi Zakona o Triglavskem narodnem parku je le delno izvajanje zakona. In sicer se zakon temeljito izvaja v delu, ki predpisuje varstvene režime, nadzor in kazenske določbe. 10. in 11. člen zakona, ki predpisujeta razvojne usmeritve in način dodeljevanj spodbud in financiranja, pa se izvajata v zelo skromnem obsegu, kar se tiče spodbud in financiranja lokalnih skupnosti pa sploh ne. V zadnjih treh letih (od sprejetja ZTNP-1) se ja izkazalo, da na izpolnjevanje določil 10. in 11. člena zakona sploh ne gre računati, glede na gospodarsko stanje in vedno manjša razpoložljiva proračunska sredstva države, pa še toliko manj.

 

Občina Bohinj zato predlaga spremembe Zakona o Triglavskem narodnem parku, ki ne bodo posegle v jedro oz. srce narodnega parka, lokalnemu prebivalstvu pa bodo omogočile razvoj lokalnega gospodarstva in prebivalstva.

 

Sprememba zunanje meje


Iz območja Triglavskega narodnega parka se izločijo vasi Stara Fužina, Studor, Gorjuše, Koprivnik, Podjelje in Ukanc, smučišče Vogel in Bohinjsko jezero.

 

Navedene lokacije ležijo v 3. varstvenem območju, izjema je le Bohinjsko jezero z obalo. Izvzem omenjenih lokacij ne ogroža izpolnjevanja priporočil in upravljavskih smernic IUCN kategorija II: Narodni park (zahteva po osrednjem območju v velikosti 75%, kjer ne sme biti rabe naravnih virov, ki so v nasprotju s cilji zavarovanja).

 

Na celotnem območju, ki je predlog izvzema iz območja Triglavskega narodnega parka, bodo še vedno ostali režimi varovanja, kot so npr. kulturna dediščina, naravne vrednote, Natura 2000 in drugi. Skrb, da se bodo uničile oz. razvrednotile enote kulturne dediščine, kategorije varstva narave in druge varovane enote, je tako povsem odveč.

 

Želimo, da je območje Bohinja obravnavano enakovredno kot območje okoliških občin. Izločitev vasi Stara Fužina, Studor, Gorjuše, Koprivnik, Podjelje in Ukanc, bi za prebivalce pomenila umik nekaterih nepotrebnih in nelogičnih ovir. Lep primer tovrstne ureditve, kjer so vasi izvzete iz območja TNP, je občina Kranjska Gora.

Območje Bohinjskega jezera z obalo naj se izvzame iz 2. varstvenega območja TNP. Kljub izjemam, ki so navedene v 16. členu ZTNP-1 je izvajanje kakršne koli gospodarske dejavnosti oz. ureditve območja z osnovno infrastrukturo (kopališče, stranišča, kabine) nemogoče. Varstvene režime naj Občina določi v Odloku o plovbnem režimu.

 

Z ravno tako lepim lediniškim jezerom se ponaša Bled, ki je lep primer, kako naravno vrednoto izkoristiti v gospodarske namene, hkrati pa ohraniti njeno neokrnjenost.

 

Območje smučišča Vogel naj se izvzame iz 3. varstvenega območja. Razlog je razvoj in delovanje smučišča brez birokratskih ovir, ki mu jih prinaša ZTNP. Primer je 74. člen zakona, skladno s katerim bi morala Vlada do konca meseca januarja 2011 sprejeti sklep o začetku priprave državnega prostorskega načrta za smučišče Vogel, pa zadeva še vedno ni izvedena.

 

Sprememba notranje meje


Živeče planine Jezero, Laz, Dedno polje, Viševnik, Vodični vrh, Grintojca in Krstenica je potrebno izvzeti iz 1. varstvenega območja in jih umestiti v 2. varstveno območje.

 

Območje planine Voje se iz 2. varstvenega območja izloči in vključi v 3. varstveno območje.

 

Sprememba zakonskih določil


i) V 13. členu ZTNP-1 (splošni varstveni režim v narodnem parku) se črtajo naslednja določila:

− 8. postavljati obore, ribogojnice in urejati komercialne ribnike;

− 13. z dodajanjem kemikalij ali mikroorganizmov umetno zasneževati ali utrjevati smučišča in tekaške proge;

− 23. graditi nove gostinske stavbe zunaj naselij in območij razpršene poselitve;

− 28. graditi površinske vodne zbiralnike, razen zbiralnikov za napajanje živine;

− 29. širiti obstoječa smučišča ali graditi nova;

− 30. graditi objekte na obstoječih smučiščih, razen smučarskih prog, žičniških naprav in stavb žičniških naprav ter izvajanja vzdrževalnih del;

− 35. odvzemati mivko, pesek in prod iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč, razen za potrebe v narodnem parku s soglasjem upravljavca narodnega parka;

− 49. jezditi konje zunaj za to določenih poti;

 

ii) V 13. členu ZTNP (splošni varstveni režim v narodnem parku):

39. točka se spremeni tako, da se glasi:

»uporabljati motorne sani in druga vozila na motorni pogon za vožnjo po snegu in ledu, razen za oskrbo planinskih koč, smučišč, za urejanje smučarskih tekaških prog in sankaških prog s soglasjem upravljavca narodnega parka in za reševanje;«

52. točka se spremeni tako, da se glasi:

»52. uporabljati pirotehnična sredstva v naravnem okolju, razen za potrebe tradicionalnih prireditev, obrambe, zaščite in reševanja, ter eksplozivna sredstva, razen za dovoljene namene.«

 

iii) V 15. členu ZTNP (varstveni režim v prvem varstvenem območju) se črtajo naslednja določila:

− 5. gospodariti z gozdovi;

− 6. pasti živali zunaj za to določenih območij planin ali brez pašnih redov;

− 11. graditi novo gozdno infrastrukturo;

− 12. graditi nadomestne objekte, razen če so namenjeni kmetijski dejavnosti, povezani s pašo na planinah, določenih v načrtu upravljanja;

− 14. nadelavati nove planinske, turistične in druge poti ter steze, jih širiti ter označevati, razen označevati zgodovinske in tematske poti s soglasjem upravljavca narodnega parka;

− 16. prirejati javne shode in prireditve ter organizirati športna tekmovanja, razen če ne povzročajo prekomerne obremenitve s hrupom in če nimajo neugodnih vplivov na cilje narodnega parka, s soglasjem upravljavca narodnega parka;

− 17. kopanje, potapljanje, čolnarjenje in druge rekreacijske dejavnosti na jezerih in vodotokih;

− (6) Ne glede na določbi 5. in 11. točke prvega odstavka tega člena je v prvem varstvenem območju dopustno izvajanje nujnih varstvenih ukrepov, brez izkoriščanja gozdov, ki so namenjeni ohranjanju in krepitvi varstvenih funkcij gozdov in zagotavljanju nujnih varstvenih ukrepov v gozdovih, ter izgradnja nujno potrebne gozdne infrastrukture za izvedbo teh ukrepov. Vrsta, način, obseg in trajanje ukrepov in zanje potrebna gozdna infrastruktura se določijo v gozdnogojitvenih načrtih, ki jih ob soglasju upravljavca narodnega parka pripravi Zavod za gozdove Slovenije.

− (8) Vlada predpiše dodatne pogoje, ki določijo podrobnejše značilnosti, obseg in način opravljanja dopolnilne dejavnosti na planini v narodnem parku kot vrsto dopolnilne dejavnosti na kmetiji ob upoštevanju naravnih razmer in obremenjenosti ter skladno s cilji narodnega parka in načrtom upravljanja.

 

iv) V 15. členu ZTNP (varstveni režim v prvem varstvenem območju) se (2) odstavek tako, da se glasi:

»(2) Dopolnilna dejavnost na planini iz 1 5. točke prejšnjega o dstavka je z dejansko planinsko pašo povezana dejavnost, ki se opravlja na kmetijskem gospodarstvu – planini v času paše in omogoča nosilcem ali nosilkam (v nadaljnjem besedilu: nosilec) planinske paše boljšo rabo proizvodnih zmogljivosti ter delovne sile na planini. Kot dopolnilni dejavnosti na planini se lahko opravljata samo predelava mleka in turizem na planin.«

 

v) Doda se nov člen »varstveni režim v tretjem varovalnem območju«, ki naj omogoča:

− izravnavati grbinaste travnike;

− postavljati in uporabljati vire svetlobe za usmerjeno osvetljevanje naravnega okolja;

 

vi) 39. člen ZTNP (svet zavoda) je potrebno oblikovati tako, da bo število predstavnikov v svetu zavoda razdeljeno glede na delež lastništva zemljišč na območju TNP. Največji delež zemljišč, glede na lastniško strukturo (več kot 42%), je še vedno v zasebni lasti, zato je nujno potrebno te lastnike vključiti v proces odločanja.

 

Sedaj sta v svetu zavoda samo dva predstavnika lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki ju določi Kmetijsko gozdarska zbornica. Država naj neposredno z lastniki zemljišč sklene pogodbo, v kateri bodo navedene obveznosti in dolžnosti obeh pogodbenih strank. Le v tem primeru bo prišlo do izpolnjevanja pogodbenih obveznosti obeh strani – tudi države. Izgovarjanje na neizvajanje oz. izvajanje 11. člena ZTNP-1 v zelo skromni meri zaradi recesije in slabega gospodarskega stanja je neupravičeno. V kolikor država ne zmore izpolnjevati vseh zakonskih obvez oz. skrbeti za tako veliko območje narodnega parka, naj zmanjša njegov obseg.

Oglejte si tudi