Opraševanje rastlin je v preteklosti potekalo spontano in brez posredovanja ljudi. Na poljščine, ki potrebujejo opraševanje so opraševalci prihajali iz bližnjih habitatov (mejic). Z intenziviranjem kmetijstva so se najprej povečale velikosti posameznih sejanih poljščin, nato pa tudi mejne površine, ki so s tem postale manj primerne za bivanje opraševalcev, poleg tega jim niso več nudile zadostnega vira primerne hrane. Na nekaterih območjih se je zaradi odsotnosti teh opraševalcev močno povečala potreba po vzpostavitvi načrtovanega opraševanja poljščin, predvsem z dovozi čebel in čmrljev.

Od opraševanja je odvisnih ogromno število rastlin. Od približno 240.000 cvetočih vrst rastlin, je kar 220.000 takšnih, ki jih oprašujejo opraševalci. Ostale vrste oprašuje bodisi veter ali voda. V primeru, da govorimo o gospodarskih rastlinah je kar ¾ poljščin, ki imajo koristi od opraševanja. Med njimi je veliko sadja jabolka, hruške, češnje, melone, jagode…, nekatera poživila kot sta kava in kakav..., poleg tega je opraševanje potrebno tudi za pridelavo semena za večino zelenjave, zelišč in začimb. Končno je potrebno opraševanje tudi za proizvodnjo vlaken, kot so bombaž in lan. Skupna globalna vrednost opraševanja rastlin je zato ocenjena na 218-530 milijard € na leto.

V zadnjem obdobju se pomena čebel in opraševalcev zavedamo veliko bolje kot pred časom. Pozornost javnosti je tema pridobila predvsem zaradi množičnega izginjanja čebel, kateremu so bile priča najprej Združene države Amerike, nato pa delno tudi Evropa. Poleg tega so bili v zadnjem obdobju pogosti primeri visoki padcev čebeljih družin preko zime zaradi različnih in ne povsem razjasnjenih vzrokov. Te spremembe so imele široko odmevnost in so nas opominjale na krhkost ekosistema v katerem živimo in od katerega smo zelo odvisni. Bolj kod kdajkoli smo pričeli razmišljati o posledicah, ki bi nas doletele, če bi opraševalci izumrli ne-nazadnje na svetu že obstajajo področja, kjer je potrebno opraševalce v času svetenja rastlin na površine načrtovano vnašati in na ta način zagotavljati servis opraševanje, ki je pred tem potekal spontano in brez naše pozornosti.

Organizacije združenih narodov (OZN) so za Evropo zapisali, da se število čebel zmanjšuje že od leta 1965. Posamezni čebelarji pa predvsem od leta 1998 poročajo o neobičajni šibkosti in umiranju čebel, zlasti konec zime in v začetku pomladi.

Pomena opraševanja se zelo dobro zavedamo tudi na Čebelarski zvezi Slovenije, zato v zadnjem obdobju vse bolj delujemo tudi v smeri, da bi zagotovili čim boljše pogoje za preživetje čebel in ostalih opraševalcev. Zato smo podali že mnoge pobude in izpeljali številne projekte. Tudi pobuda, da 20. maj postane svetovni dan čebel je posledica razmišljanja, da je na globalni ravni pomembno, da se ljudje čim bolj zavedamo pomena čebel in okolja v katerem živimo in da ga poskušamo vsi skupaj na različne načine izboljšati. Veseli dejstvo, da je predlog do sedaj bil vsepovsod soglasno sprejet in potrjen in da bodo Združeni narodi (ZN) verjetno že v letošnjem letu pobudo potrdili. S tem se bomo Slovenci zapisali v zgodovino kot narod, ki si prizadevamo za ohranitev narave, čebel in ostalih opraševalcev ne le doma, ampak na celem svetu. Več o pobudi si lahko preberete na novi spletni strani: http://worldbeeday.org/si/.

Zapisal: Dr. Peter Kozmus, Strokovni vodja rejskega programa za kranjsko čebelo